Page 78 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 78
o morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2
Vendar se je tradicija, ki smo jo poznali v času merkantilizma, ohra-
nila tudi v času, ki nas zanima. Poleg poskusov naših ljudi, da bi se uvelja-
vili kot ladjarji in aktivni pomorski prevozniki, je delal na morju sloven-
ski plovni kader od mornarjev do poveljnikov – kapitanov dolge plovbe
in upraviteljev male obalne plovbe. Naj za primer navedem, da se je v tr-
žaški pomorski šoli v približno sto šestdesetih letih, to je od njenega na-
stanka do začetka prve svetovne vojne, šolalo nad 500 slovenskih dijakov,
ki so pozneje dosegli čine poročnikov in kapitanov ter položaje ladijskih
konstruktorjev in strojnikov, ladjedelskih mojstrov in pomorskih astro-
nomov. Drugi primer, ki naj rabi za ilustracijo pomorske usmerjenosti na-
šega naroda, je dejstvo, da viri, ki jih obravnavamo, omenjajo vsaj 100
kapitanov in poročnikov, od katerih jih je bilo vsaj 40 v službi pri avstrij-
skem Lloydu. Da pa naši kapitani niso bili slabši od drugih, dokazuje vr-
sta odlikovanih, ki jih navaja letni »album honorum«. Med drugim do-
kazuje to tudi spomenik, ki ga je leta 1885 dala postaviti uprava Lloyda
kapitanu Ivanu Jožefu Marušiču na mirenskem pokopališču v spodnji
Vipavski dolini. Gotovo je bilo v naših krajih še več takih spomenikov. V
letih, ko letopisi navajajo tudi imena ladijskih strojnikov, pa jih najdemo
okrog 80 iz naših krajev. Poleg tega pa isti letopisi beležijo celo vrsto dru-
gih ljudi, ki so bili povezani s pomorskim gospodarstvom kot ladijski in-
ženirji in risarji v Lloydovem arzenalu, kot ladijski zdravniki, agenti in
predstavniki v Lloydovih agencijah od Jadrana do Azije in Južne Amerike
in končno kot uradniki pri Lloydovih osrednjih uradih, svetniki, delni-
čarji in uradniki pri drugih ladjarskih družbah.
Pri naših ladjarjih naj poudarim, da je bil njihov poklic nava-
dno drugačen. Tako so bili npr. Matej Gasser, Franc Jelovšek starejši,
vsi Valušniki, Anton Porenta, Vincenc Furlan, Krištof Kosovel in drugi
najprej oficirji, nato poveljniki raznih ladij. To pomeni, da so šli skozi po-
morske šole, skozi poročniške in kapitanske izpite in tako dobili kapitan-
ske čine. To pa tudi pomeni, da so vložili v ladje svoje prihranke. Med lad-
jarje so torej stopili kasneje. Če so to storili, so bili prepričani, da se jim
bo obrestovalo. Izvora naših ladjarjev ne smemo torej iskati samo v me-
ščanskem razredu, kajti med njimi so bili tudi sinovi kmetov in obrtni-
kov. Tako je iz kmečke družine Franc Jelovšek starejši, katerega brat je bil
posestnik v Ilirski Bistrici. Prav tako lahko prištevamo med kmečke si-
nove Karla Godniča, Krištofa Kosovela, Ferdinanda Marušiča iz Devina,
Franca Maliča iz Vinice in druge.
78
Vendar se je tradicija, ki smo jo poznali v času merkantilizma, ohra-
nila tudi v času, ki nas zanima. Poleg poskusov naših ljudi, da bi se uvelja-
vili kot ladjarji in aktivni pomorski prevozniki, je delal na morju sloven-
ski plovni kader od mornarjev do poveljnikov – kapitanov dolge plovbe
in upraviteljev male obalne plovbe. Naj za primer navedem, da se je v tr-
žaški pomorski šoli v približno sto šestdesetih letih, to je od njenega na-
stanka do začetka prve svetovne vojne, šolalo nad 500 slovenskih dijakov,
ki so pozneje dosegli čine poročnikov in kapitanov ter položaje ladijskih
konstruktorjev in strojnikov, ladjedelskih mojstrov in pomorskih astro-
nomov. Drugi primer, ki naj rabi za ilustracijo pomorske usmerjenosti na-
šega naroda, je dejstvo, da viri, ki jih obravnavamo, omenjajo vsaj 100
kapitanov in poročnikov, od katerih jih je bilo vsaj 40 v službi pri avstrij-
skem Lloydu. Da pa naši kapitani niso bili slabši od drugih, dokazuje vr-
sta odlikovanih, ki jih navaja letni »album honorum«. Med drugim do-
kazuje to tudi spomenik, ki ga je leta 1885 dala postaviti uprava Lloyda
kapitanu Ivanu Jožefu Marušiču na mirenskem pokopališču v spodnji
Vipavski dolini. Gotovo je bilo v naših krajih še več takih spomenikov. V
letih, ko letopisi navajajo tudi imena ladijskih strojnikov, pa jih najdemo
okrog 80 iz naših krajev. Poleg tega pa isti letopisi beležijo celo vrsto dru-
gih ljudi, ki so bili povezani s pomorskim gospodarstvom kot ladijski in-
ženirji in risarji v Lloydovem arzenalu, kot ladijski zdravniki, agenti in
predstavniki v Lloydovih agencijah od Jadrana do Azije in Južne Amerike
in končno kot uradniki pri Lloydovih osrednjih uradih, svetniki, delni-
čarji in uradniki pri drugih ladjarskih družbah.
Pri naših ladjarjih naj poudarim, da je bil njihov poklic nava-
dno drugačen. Tako so bili npr. Matej Gasser, Franc Jelovšek starejši,
vsi Valušniki, Anton Porenta, Vincenc Furlan, Krištof Kosovel in drugi
najprej oficirji, nato poveljniki raznih ladij. To pomeni, da so šli skozi po-
morske šole, skozi poročniške in kapitanske izpite in tako dobili kapitan-
ske čine. To pa tudi pomeni, da so vložili v ladje svoje prihranke. Med lad-
jarje so torej stopili kasneje. Če so to storili, so bili prepričani, da se jim
bo obrestovalo. Izvora naših ladjarjev ne smemo torej iskati samo v me-
ščanskem razredu, kajti med njimi so bili tudi sinovi kmetov in obrtni-
kov. Tako je iz kmečke družine Franc Jelovšek starejši, katerega brat je bil
posestnik v Ilirski Bistrici. Prav tako lahko prištevamo med kmečke si-
nove Karla Godniča, Krištofa Kosovela, Ferdinanda Marušiča iz Devina,
Franca Maliča iz Vinice in druge.
78
