Page 79 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 79
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
Vse, kar smo doslej omenili, kaže, da so se Slovenci na morju v glav-
nem uveljavili, saj je bilo prodiranje naših ljudi v razne pomorske poklice
stalno in neprekinjeno. To pa dokazuje, da so se mnogi Slovenci oprijeli
pomorstva kot panoge, ki je prinašala stalno zaposlitev po eni in zanesljiv
vir blagostanja po drugi strani.
Ladjarstvo ni bilo med najbolj pomembnimi načini uveljavljanja
Slovencev v pomorskem gospodarstvu. Nekoliko pomembnejše je posta-
lo sredi 19. stoletja, ko je znatno porastlo in nato nepretrgoma rastlo do
konca sedemdesetih let in obstajalo do konca prve svetovne vojne. Res
je sicer, da je število naših ladjarjev od začetka devetdesetih let upadalo,
toda tedaj so se pojavili ljudje, ki so s svojim kapitalom pristopili k mo-
gočnim ladjarskim družbam. Njihovo število ni bilo veliko, pomemben pa
je bil kapital, ki so ga prinesli svojim družbam. Od leta 1841, ko sta Franc
Jelovšek in Matej Gasser naročila gradnjo 386-tonskega barka »Laibach«
in leta 1846 415-tonske nave »Fiume«, do leta 1909, ko je Matilda Smrekar
roj. Trpin kupila parnik male obalne plovbe z imenom »Aussa C.«, in leta
1911, ko je Anka Orel kupila 12 karatov na parniku velike obalne plovbe
»Emma«, je vrsta slovenskih ladjarjev neprekinjena. Res je tudi, da je v
devetdesetih letih manj ladij v rokah posameznikov, toda to izravnavajo,
kakor bomo videli, ljudje, ki kupujejo delnice velikih ladjarskih družb, kot
so bile »Ungaro-croata«, »Austroamericana«, »Oriente« in druge.
Ko govorimo o ladjarjih, moramo takoj ugotoviti, da v seznamih la-
stnikov plovnih objektov, ki jih objavljajo letopisi, srečamo med Slovenci
take, ki so bili lastniki vseh 24 karatov, na katere se je delila ladja, ali jas-
neje lastniki vse ladje. Srečamo pa tudi take, ki so imeli po dve tretjini,
polovico ali manj ladijskih deležev, ki so bili torej družabniki povečini hr-
vaških, pa tudi italijanskih in nemških ladjarjev. V nadaljevanju bomo
poskusili ugotoviti, katera od teh oblik je prevladovala, upoštevajoč seve-
da tipe in nosilnost ladje, material in pogon.
Pripomniti je treba, da so se naši ljudje oprijeli vseh vrst ladij, ki so
tedaj plule po Jadranu. Tako imamo lastnike lesenih ladij dolge, velike
obalne in male obalne plovbe. V devetdesetih letih se pojavi pet lastnikov
velikih železnih jadrnic dolge plovbe. Končno imamo tudi lastnike in so-
lastnike parnikov, ki jih kakor jadrnice delimo na ladje dolge, velike obal-
ne in male obalne plovbe. Ker so se parniki razmeroma počasi uveljavljali
v prometu na Jadranu, je razumljivo, da gre v prvem obdobju le za lese-
ne jadrnice. Ko pa so v osemdesetih letih prevladali parniki, so začele ja-
drnice počasi izginjati. Tudi naši ladjarji so jih opuščali, čeprav nam viri
79
Vse, kar smo doslej omenili, kaže, da so se Slovenci na morju v glav-
nem uveljavili, saj je bilo prodiranje naših ljudi v razne pomorske poklice
stalno in neprekinjeno. To pa dokazuje, da so se mnogi Slovenci oprijeli
pomorstva kot panoge, ki je prinašala stalno zaposlitev po eni in zanesljiv
vir blagostanja po drugi strani.
Ladjarstvo ni bilo med najbolj pomembnimi načini uveljavljanja
Slovencev v pomorskem gospodarstvu. Nekoliko pomembnejše je posta-
lo sredi 19. stoletja, ko je znatno porastlo in nato nepretrgoma rastlo do
konca sedemdesetih let in obstajalo do konca prve svetovne vojne. Res
je sicer, da je število naših ladjarjev od začetka devetdesetih let upadalo,
toda tedaj so se pojavili ljudje, ki so s svojim kapitalom pristopili k mo-
gočnim ladjarskim družbam. Njihovo število ni bilo veliko, pomemben pa
je bil kapital, ki so ga prinesli svojim družbam. Od leta 1841, ko sta Franc
Jelovšek in Matej Gasser naročila gradnjo 386-tonskega barka »Laibach«
in leta 1846 415-tonske nave »Fiume«, do leta 1909, ko je Matilda Smrekar
roj. Trpin kupila parnik male obalne plovbe z imenom »Aussa C.«, in leta
1911, ko je Anka Orel kupila 12 karatov na parniku velike obalne plovbe
»Emma«, je vrsta slovenskih ladjarjev neprekinjena. Res je tudi, da je v
devetdesetih letih manj ladij v rokah posameznikov, toda to izravnavajo,
kakor bomo videli, ljudje, ki kupujejo delnice velikih ladjarskih družb, kot
so bile »Ungaro-croata«, »Austroamericana«, »Oriente« in druge.
Ko govorimo o ladjarjih, moramo takoj ugotoviti, da v seznamih la-
stnikov plovnih objektov, ki jih objavljajo letopisi, srečamo med Slovenci
take, ki so bili lastniki vseh 24 karatov, na katere se je delila ladja, ali jas-
neje lastniki vse ladje. Srečamo pa tudi take, ki so imeli po dve tretjini,
polovico ali manj ladijskih deležev, ki so bili torej družabniki povečini hr-
vaških, pa tudi italijanskih in nemških ladjarjev. V nadaljevanju bomo
poskusili ugotoviti, katera od teh oblik je prevladovala, upoštevajoč seve-
da tipe in nosilnost ladje, material in pogon.
Pripomniti je treba, da so se naši ljudje oprijeli vseh vrst ladij, ki so
tedaj plule po Jadranu. Tako imamo lastnike lesenih ladij dolge, velike
obalne in male obalne plovbe. V devetdesetih letih se pojavi pet lastnikov
velikih železnih jadrnic dolge plovbe. Končno imamo tudi lastnike in so-
lastnike parnikov, ki jih kakor jadrnice delimo na ladje dolge, velike obal-
ne in male obalne plovbe. Ker so se parniki razmeroma počasi uveljavljali
v prometu na Jadranu, je razumljivo, da gre v prvem obdobju le za lese-
ne jadrnice. Ko pa so v osemdesetih letih prevladali parniki, so začele ja-
drnice počasi izginjati. Tudi naši ladjarji so jih opuščali, čeprav nam viri
79
