Page 77 - Pahor, Miroslav. 2022. Samo morje je vedelo: zbrani prispevki k slovenski pomorski zgodovini 2. Uredila Aleksander Panjek in Nadja Terčon. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 77
Sto let slovenskega ladjarstva (1841–1941)
segli, da so se povzpeli v gospodarsko močnejše kroge, to je med trgovce,
industrijce, bančnike, ladjarje in druge poklice v mornarici in ladjedelni-
štvu. Tako ni nič čudnega, če v letopisih pomorske vlade, ki je vir za preu-
čevanje avstrijske trgovske mornarice, srečamo v Trstu, na Reki in v dru-
gih pristaniščih poleg Kozuličev, Martinoličev in Tripkovičev tudi razne
slovenske ladjarje, kot so Jelovški, Mašere, Godniči, Gorupi in drugi. Res
je, da naši ladjarji niso tako pomembni kot pravkar omenjeni Hrvatje, res
pa je tudi, da so kljub temu pomembno prispevali k razvoju Trsta, Reke in
njunih mornaric. Naj takoj pripomnimo, da v pričujoči razpravi ne bomo
mogli našteti vseh, kajti ni vedno gotovo, da so bili razni ladjarji, ki imajo
slovenski priimek, Slovenci. Po drugi strani lahko naštejemo samo tiste,
ki jih omenjajo letopisi. V nekaterih primerih imamo namreč ladje, kjer
letopisi beležijo samo tri ali štiri lastnike, drugi pa so – včasih tudi do 175
– zajeti samo v skupno število. V večini takih primerov se skriva za števil-
ko po več Slovencev, ki so prispevali svoj skromni kapital za nakup ladje.
Če se povrnemo k slovenskim priimkom, moramo poudariti, da bi
bilo potrebno ugotoviti krajevni izvor raznih ladjarjev, ki so se nastani-
li na Reki in v nekaterih drugih mestih Hrvaškega primorja in Istre. Taki
priimki so npr. Glažar, Dernulc, Vrbošek ali Verbošek in drugi. Ladjarje
s temi priimki srečamo v vsem Hrvaškem primorju in nekatere tudi v
Dalmaciji. Največkrat ni jasno, ali so se v kraj gospodarskega delova-
nja preselili naravnost iz slovenskih dežel ali so bili v primorskih mes-
tih nastanjeni že v 18. stoletju ali že prej, kakor npr. Simon Mašera, ali
so se preselili iz hrvaške notranjosti, npr. iz Zagorja in Medjimurja, kjer
nahajamo take in podobne priimke. Da pa Trst in Reka privlačujeta tudi
Hrvate, dokazujejo že omenjeni Martinoliči, Tripkoviči in Kozuliči, ki so
v Trstu ustvarili prave ladjarske dinastije. Te so imele v svojih rokah velik
del avstrijskega trgovskega ladjevja in so še danes med najpomembnejši-
mi pomorskimi gospodarstveniki v Trstu. Iz teh razlogov bo ostalo vpra-
šanje narodnosti nekaterih ladjarjev, ki jih navajajo letopisi pomorske
vlade, še nadalje nerešeno. Iz enakih razlogov bo ostalo nerešeno vpraša-
nje večjega dela ladjarjev, ki imajo nemške priimke, čeprav je med njimi
marsikateri Slovenec.
Vendar bo že to, kar bomo obravnavali v pričujoči razpravi, dokaz, da
je bil delež Slovencev v razvoju ladjarstva in pomorskega prevozništva v
tistih časih dokaj pomemben. Res je, da bi bil lahko večji, če bi slovenska
buržoazija znala in mogla svoje gospodarske zmogljivosti bolj usmeriti na
morje. Toda večji del slovenskega kapitala je bil morju tuj.
77
segli, da so se povzpeli v gospodarsko močnejše kroge, to je med trgovce,
industrijce, bančnike, ladjarje in druge poklice v mornarici in ladjedelni-
štvu. Tako ni nič čudnega, če v letopisih pomorske vlade, ki je vir za preu-
čevanje avstrijske trgovske mornarice, srečamo v Trstu, na Reki in v dru-
gih pristaniščih poleg Kozuličev, Martinoličev in Tripkovičev tudi razne
slovenske ladjarje, kot so Jelovški, Mašere, Godniči, Gorupi in drugi. Res
je, da naši ladjarji niso tako pomembni kot pravkar omenjeni Hrvatje, res
pa je tudi, da so kljub temu pomembno prispevali k razvoju Trsta, Reke in
njunih mornaric. Naj takoj pripomnimo, da v pričujoči razpravi ne bomo
mogli našteti vseh, kajti ni vedno gotovo, da so bili razni ladjarji, ki imajo
slovenski priimek, Slovenci. Po drugi strani lahko naštejemo samo tiste,
ki jih omenjajo letopisi. V nekaterih primerih imamo namreč ladje, kjer
letopisi beležijo samo tri ali štiri lastnike, drugi pa so – včasih tudi do 175
– zajeti samo v skupno število. V večini takih primerov se skriva za števil-
ko po več Slovencev, ki so prispevali svoj skromni kapital za nakup ladje.
Če se povrnemo k slovenskim priimkom, moramo poudariti, da bi
bilo potrebno ugotoviti krajevni izvor raznih ladjarjev, ki so se nastani-
li na Reki in v nekaterih drugih mestih Hrvaškega primorja in Istre. Taki
priimki so npr. Glažar, Dernulc, Vrbošek ali Verbošek in drugi. Ladjarje
s temi priimki srečamo v vsem Hrvaškem primorju in nekatere tudi v
Dalmaciji. Največkrat ni jasno, ali so se v kraj gospodarskega delova-
nja preselili naravnost iz slovenskih dežel ali so bili v primorskih mes-
tih nastanjeni že v 18. stoletju ali že prej, kakor npr. Simon Mašera, ali
so se preselili iz hrvaške notranjosti, npr. iz Zagorja in Medjimurja, kjer
nahajamo take in podobne priimke. Da pa Trst in Reka privlačujeta tudi
Hrvate, dokazujejo že omenjeni Martinoliči, Tripkoviči in Kozuliči, ki so
v Trstu ustvarili prave ladjarske dinastije. Te so imele v svojih rokah velik
del avstrijskega trgovskega ladjevja in so še danes med najpomembnejši-
mi pomorskimi gospodarstveniki v Trstu. Iz teh razlogov bo ostalo vpra-
šanje narodnosti nekaterih ladjarjev, ki jih navajajo letopisi pomorske
vlade, še nadalje nerešeno. Iz enakih razlogov bo ostalo nerešeno vpraša-
nje večjega dela ladjarjev, ki imajo nemške priimke, čeprav je med njimi
marsikateri Slovenec.
Vendar bo že to, kar bomo obravnavali v pričujoči razpravi, dokaz, da
je bil delež Slovencev v razvoju ladjarstva in pomorskega prevozništva v
tistih časih dokaj pomemben. Res je, da bi bil lahko večji, če bi slovenska
buržoazija znala in mogla svoje gospodarske zmogljivosti bolj usmeriti na
morje. Toda večji del slovenskega kapitala je bil morju tuj.
77
