Page 116 - Koderman, Miha, Poklar, Mojca, ur. 2023. Geografsko raziskovanje slovenske Istre 2. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Geografsko raziskovanje slovenske Istre 2

men. Zabrisano preteklost svoje izgubljene domovine avtor oživi s po-
močjo pisane besede, s katero oblikuje jasnejše podobe. Njegova pripo-
ved je namreč bistveno pogojena z osebno biografijo. Roselli je bil rojen v
Motovunu leta 1912, ki ga je po drugi svetovni vojni zapustil tako kot šte-
vilni italijansko govoreči prebivalci Istre. Življenja v izgnanstvu in odho-
da iz Motovuna, Istre, po interpretaciji Brateta, ki je Rosellija tudi osebno
poznal in mu pomagal s posredovanjem nekaterih dokumentov ter infor-
macij, ni mogel preboleti. V otroštvu je vsak večer gledal vlake, ki jih je
pozneje ohranjal v spominu s pomočjo zbiranja fotografij in drugih doku-
mentov ter pisanja knjig (Brate). Od leta 1967 je Roselli objavil štiri knji-
ge o Parenzani. Če parafraziramo Barbaro Bender (2001b), je Rosellijeva
pokrajina oblikovana v imaginarnem gibanju in potovanju po spominih
na domovino, povezanih z izkušnjo eksodusa, ter z izjemno nostalgijo
po krajih, ki jih opisuje na podoživeti vožnji z vlakom (Kralj). Čeprav je
pokrajino opisal med zamišljeno vožnjo z vlakom in naj bi šlo za kraji-
no v gibanju (Bender 2001b), je ta zaradi prikazovanja fotografij iz pre-
teklosti statična, časovno zamrznjena in deluje bolj kot krajina negiba-
nja (Gregorič Bon, Repič in Janko Spreizer 2013). Četudi na koncu svoje
knjige objavi barvne fotografije krajev, ki so si po razmišljanju Bassa in
Emily Orley (Basso 1996 v Orley 2012; Orley 2012) zapomnili, da je sko-
znje peljala Parenzana, o čemer nam govorijo tudi fotografije ostankov
stavb in zidov, Rosellijeva pokrajina deluje ujeto v preteklost: fotografi-
je v knjigi prikazujejo zaraščene in makadamske poti, posnete v trenut-
kih, ko na njih z izjemo nekaj starejših oseb skorajda ni ljudi. Navidezno
brezčasne podobe krajev brez ljudi, ki sicer datirajo v prvo tretjino 20. sto-
letja, delujejo kot simbol za prazne prostore oz. opominjajo na poznejši
eksodus, do katerega je zaradi spleta različnih okoliščin prišlo po koncu
druge svetovne vojne. V opisih Parenzano antropomorfizira: vlak je maj-
hen, skromen, čist in prijazen, na njem je nekaj domačega, močno spomi-
nja na dom (Roselli 2002, 151). Proga je negibna, zapuščena in brez življe-
nja (str. 139), vlak Parenzane veselo pleše (str. 155). Železnica Trst−Poreč
je umrla (str. 139); naslov knjige, Draga Parenzana!, zapisan s klicajem, lah-
ko beremo kot pismo izgubljeni ljubljeni ženski ipd. Narativne in vizual-
ne podobe Rosellijeve krajine pri senzibiliziranem bralcu zgolj implicirajo
»težavno«, »ekstrudirano« zgodovino tega prostora in sprožijo asociativ-
ne povezave med nostalgijo, eksodusom, izpraznjenimi istrskimi mesti
ter težavnimi, nepredelanimi zgodovinami Istre (Baskar 2002; Ballinger
2012; Rogelja in Janko Spreizer 2017, 37; Hrobat Virloget 2021).

116