Page 130 - Politike človekovih pravic
P. 130

2  Obrazi politik(e) in človekovih pravic

                vsakodnevno upravljanje običajno na voljo naslednje štiri osnovne vire
                ukrepov (Hood 1986; Hood in Margetts, 2007):

                  1. vsebine in informacije (Nodality);
                  2. avtoriteto (Authority);
                  3. zakladništvo (Treasure);
                  4. organizacijo (Organisation).
                  Vsebine in informacije označujejo uporabo vladnih informacijskih
                virov za vplivanje in usmerjanje političnih ukrepov z zagotavljanjem
                ali zadrževanjem »informacij« ali »znanja«; avtoriteta označuje pose-
                dovanje pravne ali uradne moči oz. moč politike, da nekaj uradno zah-
                teva, prepove, jamči, razsoja; zakladništvo označuje posedovanje zalog
                denarja ali »zamenljivih premičnin«; organizacija pa označuje posedo-
                vanje zemlje, zgradb, druge opreme pa tudi nabora ljudi z različnimi
                veščinami, ki so vsi potrebni za delovanje vlade (npr. vojaki, delavci,
                birokrati) (Hood 1986; Hood in Margetts, 2007).
                  Še desetletje kasneje Marie-Louise Bemelmans-Videc idr. (1998) gle-
                de na naravo učinkov delovanja posameznega ukrepa in mehanizma te
                delijo na:

                  •  korenčke (angl. carrots), kot so npr. pozitivni finančni transferji,
                    socialne pomoči, brezplačna izobraževanja, ki jih zagotavlja drža-
                    va »na svoj račun«;
                  •  palice (angl. sticks), kot so zakoni, pravila, prepovedi, davki, da-
                    jatve in ostali finančni transferji, ki si jih jemlje država »za svoj
                    račun«;
                  •  pridige (angl. sermons), v obliki izobraževanj, raziskovanj, kam-
                    panj ter informacijskega osveščanja in opozarjanja ljudi, posame-
                    znih ciljnih skupin, podjetij ter organizacij.

                  Z vidika sprejemanja in nadaljnjega izvajanja sprejetih ukrepov ter
                instrumentov javnih politik velja, da so ti prvenstveno v rokah insti-
                tucij zakonodajne in izvršilne veje oblasti. Zakonodajni organi v tem
                smislu sprejemajo tiste vrste ukrepov, ki potrebujejo zakonsko ali celo
                ustavno regulativno podlago, izvršilna telesa pa dalje skrbijo za izva-
                janje sprejetih ukrepov. Pri tem velja izpostaviti, da izvajalski proces
                javnih politik poteka na politični in strokovno-upravni ravni. Politič-
                na raven, ki jo predstavljajo politično imenovani predstavniki, skrbi
                za nadaljnje usmerjanje načinov izvajanja sprejetih odločitev na strani
                zakonodajnih organov oz. celo sama oblikuje in potrjuje podzakonske


                            130
   125   126   127   128   129   130   131   132   133   134   135