Page 26 - Politike človekovih pravic

1 Konceptualizacija človekovih pravic skozi prizmo političnega

ekonomsko razvitih družbah t. i. zahodnega sveta kaže neenakost med
spoloma na področju zaposlovanja in opravljanja poklica, ki se kaže
preko višine plačila za enako opravljeno delo ali prevzemanja vodilnih
funkcij na delovnem mestu. Manjši delež zaposlenosti in nižja plačila
ženskam za delo v nekaterih vodilnih poklicih so stalni primer kršitev
pravice enakosti (npr. Selin Dilli idr. 2019; International Labour Orga-
nization, 2023).
Pravica do osebne svobode pomeni, da nihče ne more biti last nekoga
drugega. Telesna svoboda zagotavlja, da nikomur ni mogoče odvzeti
prostosti, razen v primeru, ko za to obstaja zakonska podlaga. Varstvo
pred arbitrarnim odvzemom osebne svobode je v moderni zgodovini
zagotovil že Habeas Corpus Act, ki ga je angleški parlament sprejel l.
1679. Prostost se lahko posamezniku odvzame samo v tistih prime-
rih, ki jih določa zakon, in to pomeni, da če npr. obstaja sum, da je
oseba storila kaznivo dejanje, o upravičenosti pripora po vnaprej pred-
pisanem postopku dokončno odloča neodvisno sodišče. Oseba, ki ji
je odvzeta prostost, mora biti poučena o svojih ustavnih pravicah oz.
razlogih odvzema prostosti in o tem, da ji ni treba ničesar izjaviti ter
da ima pravico do zagovornika. V teku postopka imajo obtoženi poseb-
ne pravice in se niso dolžni obtoževati. Osebna svoboda je povezana s
svobodo gibanja oz. s svobodo selitve, to je spreminjanja bivališča na
ozemlju države. Ta svoboda omogoča uresničevanje vrste drugih pra-
vic, kot so pravica do izobraževanja, do izbire zaposlitve, izbire prebi-
vališča, zbiranja in združevanja itd. Sem spada še svoboda stanovanja,
ki zagotavlja, da nihče ne sme vstopati v tuje stanovanje brez dovolje-
nja stanovalca, uradne osebe pa to lahko storijo samo iz zakonitih ra-
zlogov. Svoboda gibanja je povezana tudi s preseljevanjem v druge dr-
žave, ki je sicer lahko dokaj omejeno s posebnimi pogoji in zahtevami.
V nadnacionalnih skupnostih (EU) je ta pravica priznana v večji meri
kot v primeru preseljevanja med državami, ki niso članice. Svoboda
gibanja je lahko tujcem omejena tako, da se jim omeji vstop v državo ali
čas bivanja v njej. Država lahko odpove prebivanje iz razlogov javnega
reda ali varnosti in določi prisilno odstranitev tujca.
Poleg opisanih, t. i. fizičnih oblik svobode pa posebno in pomembno
mesto zavzemajo tudi pravice do t. i. duhovne svobode.
Pravica do duhovne svobode omogoča svobodo vesti, verovanja in miš-
ljenja, zagotavlja pa tudi prosto izbiro mišljenja in verovanja. Nihče
ne sme biti kaznovan zaradi svojega prepričanja ali vere in nikogar ni
mogoče siliti, da tuje prepričanje ali verovanje prizna za svoje, ali pa ga

26