Page 25 - Politike človekovih pravic

Vrste in tipologizacije pravic 1.3

Čeprav se na prvi pogled zdi, da gre za temeljno pravico, ki bi kot
takšna morala biti absolutno nesporna, pa vsakodnevni primeri v pra-
ksi pogosto odpirajo številne dileme v tej povezavi, začenši z mehaniz-
mom smrtne kazni, abortusa, dopustnostjo krajšanja življenja, pomoči
pri umiranju neozdravljivih in trpečih bolnikov (t. i. evtanazija), celo
vprašanjem presajanja človeških organov pa vse do humanitarnih ka-
tastrof, povezanih z umiranjem zaradi pomanjkanja vode in hrane. V
najaktualnejšem času se med primere takšnih dilem uvršča tudi vpra-
šanje odnosa do epidemije covida-19 in sorazmernosti med pravico do
življenja v povezavi z varovanjem zdravja in zagotavljanjem neomeje-
ne svobode.
Pravica do enakosti predstavlja temeljno načelo in pogoj za uresniče-
vanje drugih pravic. Z njo so odpravljene razlike med ljudmi, čeprav si
ti dejansko že od rojstva dalje – razen dejstva, da so se rodili kot ljud-
je – niso povsem enaki in se že v začetku med seboj opazno razlikujejo,
kot npr. po spolu, velikosti, teži, barvi oči, las, kože pa vse do razlik
v socialnem in ekonomskem statusu, geografskem in etičnem okolju,
končno političnem sistemu in režimu, v katerega so se rodili.
Enakost so vse deklaracije o pravicah človeka poudarile kot priro-
jeno pravico. Kot bomo videli v nadaljevanju, je ameriška deklaracija
o neodvisnosti iz l. 1776 ugotavljala, da so ljudje ustvarjeni kot ena-
ki, francoska Deklaracija o pravicah človeka in državljana iz l. 1789 pa
je razglasila, da se ljudje rodijo in živijo kot enaki v pravicah. Z njo je
prepovedana diskriminacija in priznana enakost ne glede na različne
posebnosti, kot so že zgoraj omenjeni družbeni položaj, narodnost,
vera, spol, izobrazba ali premoženje. Načelo enakosti pred zakonom
zakonodajalcu preprečuje, da bi v določbah omogočal zapostavljanje
ali dajal posebne pravice komur koli. Zapoveduje tudi, da morajo dr-
žavni organi enake primere obravnavati in reševati enako. Enakost
predpostavlja tudi načeloma enake prispevke v dobro skupnosti oz.
države (npr. davki, prispevki, vojaška služba), praviloma sicer glede na
moralno in pravno normo, primerno sposobnosti posameznikov. Po-
sameznim skupinam, ki so socialno ogrožene ali kakor koli prizadete,
tako država zagotavlja posebno zaščito, da jih revščina ne bi prikrajšala
za določene pravice.
V realnem življenju neenakost ostaja – tako v razvitem kot posebej
v manj razvitem delu sveta. Prvo neenakost povzročajo velike razlike
in razkoraki v finančni ter ekonomski zmožnosti posameznikov, družb
in končno tudi držav. Kot ena od vidnih oblik neenakosti se npr. v

25