Page 388 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Mateja Gačnik, Denia Savarin in Andreja Istenič

vidike razvoja, vključno s splošnimi intelektualnimi sposobnostmi. Nekatere
definicijedalje določajo,dajekot vzrokzatežavetreba izključiti tudi neustre-
zno poučevanje (Adlof in Hogan 2018). Razvojna disleksija je najpogostejša
oblika specifičnih učnih težav (Habib 2021). Njena razširjenost se pri učencih
giblje med 2 in 12 (Zikl idr. 2015; Kaisar 2020; Lebeničnik, Pitt in Istenič Star-
čič 2020), pogostejša je pri dečkih kot pri deklicah (Granocchio idr. 2023).

Disleksija skozi čas
Disleksija se po današnjem pojmovanju lahko pojavi le znotraj pismenih
družb, posledično obstaja dalj, kot si predstavljamo, saj so bile težave z uče-
njem branja prepoznane in vidne šele s pojavom vsesplošne pismenosti v
poznem 19. stoletju (Kirby in Snowling 2022). V različnih jezikih in kulturah se
disleksija manifestira različno (Zikl idr. 2015; Kirby in Snowling 2022).
S širjenjem opismenjevanja in z naraščanjem njegovega pomena ter zani-
manja za branje so konec 19. stoletja zdravniki prepoznavali paciente z veli-
kim razkorakom med bralnimi spretnostmi, glede na povprečne ali nadpov-
prečne ostale sposobnosti, ter stanje opisali kot besedno slepoto (Stein 2017;
Helland 2022). Težave z branjem in s črkovanjem kot neodvisen simptom je
leta 1877 prvi prepoznal nemški profesor medicine Adolph Kussmaul in jih
poimenoval »besedna slepota« (Kuerten, Mota in Segaert 2020; Kirby 2020).
Kmalu zatem je oftalmolog in akademik Rudolph Berlin osnoval izraz »dis-
leksija« za bolnike po možganski kapi, ki so selektivno izgubili sposobnost
branja (Palacios idr. 2016), in s tem uvedel nevrološki koncept pridobljene di-
sleksije (Stein 2017). Razvojno različico disleksije je prvi opisal Pringle Mor-
gan, leta 1896, in zanjo uporabil izraz besedna slepota (Stein 2017; Kuerten,
Mota in Segaert 2020). V 30. letnih prejšnjega stoletja je prevladalo mnenje,
da težave z branjem niso pogojene s težavami z vidom, s čimer je izraz disle-
ksija prešel v pogostejšo rabo (Stein 2017). Na prehodu v drugo polovico 20.
stoletja se je izkazalo, da je disleksija težava z razmišljanjem otrok in ne bo-
lezen, poškodba ali druga fizična okvara možganov. Preučevanje disleksije
se je razširilo na druge vede, zaradi njenega vpliva na učenje predvsem na
pedagoško psihologijo, ki je najprimernejša za merjenje, razumevanje in pri-
poročanje zdravljenja razvojnih težav (Magajna idr. 2008; Helland 2022).
Od takrat je bilo oblikovanih več teorij disleksije. Glede na novejše ra-
ziskave danes razvojno disleksijo razumemo kot z jezikom povezano ne-
vrorazvojno motnjo s primanjkljajem v fonološkem zavedanju ter vizualno-
prostorski organizaciji jezikovnega koda (Smirni idr 2020). Kljub splošni po-
znanosti izraza enotnega mnenja o natančnih diagnostičnih kriterijih za
njeno opredelitev še ni (Hadzibeganovic idr. 2010; Adlof in Hogan 2018). Šte-
vilni strokovnjaki definiciji očitajo dvoumnost (Kirby 2020).
388