Page 440 - Pedagoška vizija / A Pedagogical Vision

Giuliana Jelovčan, Miran Muhič in Jera Gregorc

V tem prispevku obravnavamo izključno naprave z zasloni in jih osvetlju-
jemo z vidika uporabe v predšolskem obdobju. Številnim koristim digitaliza-
cije se, predvsem ob pretirani uporabi zaslonov, pridružujejo tudi njeni nega-
tivni učinki.Pretiranarabazaslonovnamrečzmanjšujeperiferni vid,povečuje
kratkovidnost, zmanjšuje potrebo po socialnih stikih, prispeva k upadu po-
zornosti pri ostalih dejavnostih, vodi v pojav anhedonije, poveča se čas sede-
nja, zmanjša se število priložnosti za razvoj govora ipd. (Hutton idr. 2020; Mu-
ppalla idr. 2023). Chapman in Arlene Pellicane (2015, 200–201) trdita, da imajo
dveletni otroci, ki presegajo smernice glede časa, preživetega pred zasloni,
večjo verjetnost, da bodo debeli, pojavilo se bo več dejavnikov tveganja za
nastanek bolezni ter se povečalo število obiskov pri zdravniku, otroci bodo
dosegli nižjo raven razvitosti gibalnih sposobnosti ipd.
Mnenja strokovnjakov o koristih in pasteh digitalizacije se sicer v zadnjem
obdobju spreminjajo, predvsem na podlagi izsledkov različnih raziskav (Da-
vies 2016). Medtem ko nekateri izrazito odsvetujejo uporabo zaslonov (pred-
vsem zaradi škodljivih posledicah na razvoj fine motorike) (Van der Weel in
Van der Meer 2024), drugi (Bedford idr. 2016; Patiño idr. 2020), ravno naspro-
tno, poudarjajo njen pomen pri razvoju fine motorike. Eden od vidikov fine
motorike je npr. grafomotorika. Tudi ta se v digitalni dobi spreminja, saj kla-
sično pisanje na roke, praviloma zamenjuje tipkanje. Nedavna raziskava (Van
der Weel in Van der Meer 2024) je ugotavljala razlike v funkcioniranju mo-
žganov odraslih ljudi (n = 36) med pisanjem na roko in tipkanjem. Z elek-
trično encefalografijo (EEG) so ugotovili, da so možganski vzorci pri pisanju
z roko pokazali večjo kompleksnost v primerjavi s tipkanjem na tipkovnici.
To se je odražalo v širokih koherenčnih vzorcih theta/alfa-povezljivosti med
mrežnimi vozlišči v pariatalnih in centralnih možganskih regijah, ti vzorci po-
vezljivosti in frekvence pa so ključni za oblikovanje spomina, kodiranje novih
informacij ter s tem povezano učenje (Van der Weel in Van der Meer 2024).
Koristi in pasti zaslonov so pripeljale do oblikovanja smernic po vsem
svetu. Ameriška akademija za pediatrijo je smernice glede uporabe zaslo-
nov prvič razvila in objavila leta 1999 (Committee on Public Education 1999).
Takrat so staršem svetovali, da naj otroci, mlajši od dveh let, ne gledajo v
zaslone. Leta 2001 so k temu dodali naj otroci, stari od dve do pet let, zaslon
uporabljajo največ eno do dve uri na dan, leta 2016 je Ameriška akademija za
pediatrijo priporočila popolno izogibanje uporabi zaslona za otroke, mlajše
od dveh let (razen videoklepetanja) ter priporočila omejitev uporabe zaslona
na eno uro na dan za otroke, stare od dve do pet let (Council on Communi-
cations and Media 2016). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO 2020) in
pediatrična združenja po svetu so sledili s podobnimi smernicami. Tudi v Slo-

440