Page 104 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Slika 7.13: Omrežje prefrontalne skorje in omrežje amigdale v nestresnih in stresnih razmerah
Vir: po Arnsten (2009) priredila Chiara Piraino.
Prefrontalna skorja (PFC) ima obsežne povezave z drugimi kortikalnimi in subkortikalnimi regijami, ki so or-
ganizirane topografsko, tako da so regije, ki uravnavajo čustva, nameščene ventralno in medialno (rumeno
območje na sliki a), medtem ko se regije, ki uravnavajo misli in delovanje, nahajajo bolj dorzalno in lateral-
no (striatum, hipotalamus, amigdala na sliki a). Dorzolateralni PFC (DLPFC) ima obsežne povezave s senzo-
rično in z motorično skorjo ter je ključnega pomena za uravnavanje pozornosti, misli in delovanja. Zdi se,
da je desni spodnji PFC (rIPFC) pri ljudeh specializiran za zaviranje neustreznih motoričnih odzivov. Naspro-
tno pa ima ventromediani PFC (VMPFC) obsežne povezave s subkortikalnimi strukturami (kot so amig-
dala, nucleus accumbens in hipotalamus), ki ustvarjajo čustvene odzive in navade ter omogočajo uravna-
vanje čustvenih odzivov. Dorzomediani PFC (DMPFC) je povezan z zaznavanjem napak in s preverjanjem
resničnosti (angl. reality testing). Te regije PFC so dobro povezane in regulirajo odločanje na višji stopnji, na-
črtovanje ter organizacijo prihodnosti. V nestresnih pogojih (slika a) obsežne povezave PFC upravljajo mo-
žgansko aktivnost za inteligentno regulacijo vedenja, misli in čustev. PFC ima tudi neposredne in posre-
dne povezave z monoaminskimi jedri v možganskem deblu, kot so locus coeruleus (LC), črna substanca
(substantia nigra – SN) in ventralno tegmentalno področje (VTA), in tako lahko uravnava lastne vnose kate-
holaminov. Optimalne ravni sproščanja kateholaminov povečujejo zmožnost regulacije PFC in tako ustvar-
jajo »racionalni cikel«. V pogojih psihološkega stresa (slika b) amigdala aktivira stresne poti v hipotalamusu
in možganskem deblu, kar povzroči visoko raven sproščanja noradrenalina (NA) in dopamina (DA). To pos-
labša regulacijo PFC, okrepi funkcijo amigdale in tako vzpostavi »začaran krog«. Npr., visoke ravni kateho-
laminov, kot se pojavijo med stresom, krepijo pogojevanje strahu, ki ga posreduje amigdala. Stres poslab-
ša sposobnosti PFC, kot sta delovni spomin in regulacija pozornosti. Tako se regulacija pozornosti preklopi
s premišljenega nadzora »od zgoraj navzdol« na nadzor »od spodaj navzgor«. Amigdala nas prav tako pri-
stransko usmerja k običajnemu motoričnemu odzivu in ne k prilagodljivi prostorski navigaciji. Tako se med
stresom usklajevanje možganskih odzivnih vzorcev preklopi s počasne, premišljene regulacije PFC na re-
fleksne in hitre čustvene odzive amigdale ter sorodnih subkortikalnih struktur.

7.4 Posledice kroničnega stresa za možgane

Poleg zgoraj opisanih posledic kroničnega stresa za možgane se bomo tu omejili
na hipokampus, amigdalo in PFC (Slika 7.14). Kronični stres lahko vodi v strukturno
zmanjšanje hipokampusa (zmanjša se nevrogeneza, atrofija dendritov) ter njego-
vo disfunkcijo. Slednja se kaže predvsem v težavah s spominom in z učenjem. Za-
radi okvar hipokampus izgubi tudi inhibitorno sposobnost kontrole HPA-osi, kar
vodi v povišano anksioznost in depresivno vedenje.

104