Page 136 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

od genov do vedenja in naprej
9.1 Odnosi med starši in potomci

robo lahko navezanost razdelimo na tisto med osebki s podobno genet-
sko zasnovo (starši in potomci, sorojenci, sorodniki) in tisto med osebki z
Grazlično genetsko zasnovo (življenjski (spolni) partnerji, prijatelji). Naveza-
nost med starši in potomci se je razvila iz starševskega vedenja, kjer starši skrbi-
jo za potomce.
Potreba po skrbi za potomce je povezana z razvitostjo le-teh ob rojstvu. Pri mno-
gih živalih so možgani ob rojstvu dobro razviti. Pri teh sta možganska plastičnost
in učenje omejena na vtisnjenje stereotipnih vedenj ter bazično učenje. Obstaja-
jo pa tudi mnoge vrste, kjer so možgani ob rojstvu nerazviti in zato bolj plastič-
ni. Pri teh je možno kompleksno učenje, kar ima v evoluciji pomembno prednost.
Vendar imajo takšni možgani tudi slabosti, kot so npr. pogostejše napake v razvo-
ju možganov.
Raziskave na šimpanzih so pokazale, da je za rast in razvoj v zgodnjem otroštvu
najpomembnejši dotik (Harlow, 1958). Mladiči (do 18. meseca), ki so bili izolirani za
šest mesecev, so bili fizično normalno razviti, vendar vedenjsko deprimirani (pa-
sivni, ne navezujejo stikov, se ne igrajo). Pri starejših socialna izolacija ne pusti tako
drastičnih posledic. Podobno kot pri mnogih drugih primatih so tudi pri ljudeh za
razvoj socialnega vedenja nujni socialni odnosi v zgodnjem otroštvu (kritično ob-
dobje), ki vplivajo na razvoj relevantnih živčnih mrež. Otroci, ki so bili brez social-
nih stikov, se kasneje družbi niso mogli socialno prilagoditi.
Rene Spitz (1887–1974) je v svoji raziskavi primerjal razvoj otrok iz sirotišnice s tisti-
mi iz materinskega doma v zaporu. Obe inštituciji sta bili čisti, bilo je dovolj hrane
in medicinske pomoči. V sirotišnici so za otroke skrbele medicinske sestre, vsaka je
imela po več otrok, vsak posamezen otrok je od sester prejel zelo malo pozornos-
ti. Ker je bila vsaka posteljica ločena od drugih z zaveso, so bili otroci prikrajšani
za stike in senzorične informacije. V zaporu so nanje pazile njihove mame; oddel-
ki so bili odprti, stiki z drugimi ljudmi so bili mogoči in otroci so prejeli več senzor-
nih informacij. Primerjava obeh skupin je pokazala, da so pri štirih mesecih otroci
iz sirotišnice razvojno hitreje napredovali. Pri dvanajstih mesecih so otroci iz ma-
terinskega doma v zaporu prehiteli otroke iz sirotišnice v motoričnem in intelek-
tualnem razvoju. Otroci iz sirotišnice so bili umaknjeni vase, pasivni, neradovedni,
niso kazali veselja ter so bili dovzetnejši za okužbe. V obdobju med 24. in 36. me-
secem so se otroci iz materinskega doma razvijali normalno, otroci iz sirotišnice pa
niso govorili in niso znali hoditi. Skoraj 40 % jih je do drugega leta shiralo in umrlo.
Odnos med starši in otroci je edinstven. Variabilnost v odnosih med starši in ot-
roci je posledica genetskih ter okoljskih dejavnikov. Odnosi se razlikujejo v topli-
ni – medsebojnem izražanju naklonjenosti in podpore – ter starševski empatiji.
Otrokova percepcija topline in empatije staršev je v večji meri genetsko pogoje-
na. Starši se med seboj razlikujejo v stopnji nadzora otrok – spremljanju in organi-
ziranju njihovega življenja. Otrokova percepcija starševskega nadzora ni genetsko

136