Page 137 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 137

biologija navezanosti in socialne kognicije

            pogojena; odvisna je od genotipa/fenotipa staršev in otrok ter vplivov okolja. Raz-
            iskave so pokazale, da na razlike v navezanosti otrok na starše (test Strange Situ-
            ation) vplivata tako genetska variabilnost otrok kot variabilnost skupnega okolja.


            9.1.2 Nevrobiologija starševskega vedenja

            Pri človeku podoba otroka ali mladička (relativno velike oči …) vzbuja željo po ne-
            govanju in hranjenju. Ob negovanju otroka se sproščata oksitocin in dopamin, kar
            vodi v občutek ljubezni, ki je nagrajevalen in nas motivira k temu, da to vedenje
            ponavljamo.
            V starševsko vedenje so vpleteni predvsem mediano preoptično področje (angl.
            medial preoptic area – MPOA) hipotalamusa, amigdala, nagrajevalni sistem (me-
            zolimbični DA-sistem: VTA, nucleus accumbens; nigrostriatalni DA-sistem: substan-
            tia nigra, striatum) in PFC. V odgovor na dražljaje, povezane z otrokom, se aktivi-
            ra MPOA, ki sproži starševsko vedenje. MPOA ima številne receptorje za oksitocin,
            arginin vasopresin, estradiol in prolaktin. Amigdala je povezana s pozornostjo na
            signale otroka in skrbjo za njegovo dobrobit, nagrajevalni sistem pa z motivacijo
            za starševstvo, vzdrževanjem odnosa in navezanostjo na otroka. Oksitocinergična
            aktivnost v subkortikalnih področjih je odgovorna za empatijo in prosocialno ve-
            denje. Posebnost človeka je, da se subkortikalna področja povezujejo z insula-cin-
            gulatnimi in fronto-temporo-parietalnimi mrežami.  Glej sliko 1 v Feldman (2015).
            Ta povezljivost je pomembna za empatijo, regulacijo čustev, racionalizacijo itd.
            Povezava med MPOA, amigdalo in nagrajevalno potjo je odgovorna za pozor-
            nost na otroka ter motivacijo za gradnjo odnosa. Amigdala igra pomembno vlo-
            go pri procesiranju prejetih čustvenih dražljajev v povezavi z otrokom (otroški jok,
            smeh). Pri joku lastnega otroka se materina amigdala bolj aktivira, kot če joče kak-
            šen drug otrok. Na jok mama reagira z empatijo. Aktivacija nevronov, ki vodijo iz
            amigdale v orbitofrontalni in insularni korteks, je povezana z empatijo. V poveza-
            vi še z dopaminergičnim sistemom je ta mreža odgovorna za občutje materinske
            ljubezni. Nucleus accumbens, kot del mezolimbičnega DA-sistema, je vključen v
            nagrajevalni mehanizem (mami se zdi otrok ljubek), vzdrževanje motivacije za stik
            z otrokom in utrjevanje socialne vezi z njim. Prefrontalni korteks supresira negativ-
            ne reakcije na otroka. Ventralno tegmentalno področje je vključeno v aktivna ve-
            denja matere (nega, igra).


            9.1.2.1 Oksitocinergični sistem
            Oksitocin je vključen v nastanek prostorskega in socialnega spomina, navezanost
            in regulacijo čustev. Nastaja v paraventrikularnih (PVN) in supraoptičnih jedrih (hi-
            potalamus), sprošča se iz hipofize; nevronska povezava s hipofizo omogoča peri-
            ferno izločanje oksitocina. Oksitocin lahko nastopa v vlogi hormona in nevrotrans-
            miterja.

                                                                               137
   132   133   134   135   136   137   138   139   140   141   142