Page 17 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

uvod

v medceličnem in znotrajceličnem transportu ter komunikaciji; kot regulatorni
proteini (transkripcijski faktorji) pa vplivajo na izražanje genov (npr. hormoni in ra-
stni faktorji). Človek ima v vsaki celici približno 19.000 genov. 1
Primarni cilj vedenjske genetike (v nadaljevanju VG) je pojasniti, zakaj se osebki
različno vedejo, zakaj imajo različne vedenjske lastnosti, zakaj nekateri prej zbo-
lijo za duševno motnjo kot drugi ipd. VG pojasnjuje raznolikost vedenjskih feno-
tipov v luči raznolikosti genskega zapisa, predvsem genskih polimorfizmov (glej
poglavje 3), raznolikosti okoljskih vplivov in raznolikosti njunih interakcij. Podob-
nost genskega zaporedja med ljudmi je ocenjena na 99,9 %, pri čemer se moramo
zavedati, da 0,1 % zajema okoli 3.000.000 baznih parov. Gensko zaporedje ljudi je
precej podobno genski zasnovi drugih organizmov, tako je npr. podobnost s šim-
panzi okoli 96 %, z bananami pa 50 %. S podobnostjo zaporedja v DNK se ukvar-
ja primerjalna genetika/genomika (glej npr. Suntsova in Buzdin, 2020). Fenotipsko
različnost med osebki pa tudi populacijami razlagajo z raznolikostjo v aktivnosti
genov in interakcij med geni ali genskimi produkti ter okoljem.
Pomembno področje VG je preučevanje dednosti vedenjskih lastnosti. Dedovanje
je prenos dednih lastnosti s staršev na potomce. Osnova dednosti je genski zapis,
ki se prenaša s staršev na potomce in se izraža v obliki dednih lastnosti organizma.
Biološki proces, pri katerem se genski zapis oziroma dedne lastnosti populacije
organizmov spreminjajo iz generacije v generacijo, imenujemo evolucija. Osebki
znotraj populacije imajo različne dedne lastnosti (genska raznolikost), kar v inte-
rakciji z okoljem vodi v fenotipsko raznolikost tako v morfoloških kot vedenjskih
lastnostih. Te lastnosti so podvržene naravnemu odbiranju/selekciji – tj. proces,
pri katerem postanejo lastnosti, ki povečujejo preživitveni potencial in razmnože-
valni uspeh posameznika (fitnes ), v populaciji pogostejše (in obratno, postanejo
2
lastnosti, ki zmanjšujejo preživitveni potencial in razmnoževalni uspeh, redkejše).
Število osebkov s »koristnimi/ustreznimi lastnostmi« v nekem okolju se sčasoma
3
praviloma poveča. Skozi mnogo generacij se ob naključnih mutacijah in narav-
nem odbiranju razvijejo prilagoditve. Čeprav so spremembe znotraj posamezne
generacije majhne, se organizmi z njihovim kopičenjem zlagoma spreminjajo in
sčasoma lahko ta proces vodi v nastanek novih vrst. Drugi glavni mehanizem, ki
»vodi« evolucijo, je genetski zdrs (genetski drift), tj. proces, ki ustvarja naključne
spremembe deleža osebkov z neko lastnostjo v populaciji. Genetski zdrs je posle-
dica spremenjene frekvence različic nekega gena (alela) pri vzorcu osebkov glede
na izhodno populacijo. Frekvenca določenega alela v populaciji pomeni delež ko-
pij ene oblike gena. Genetski zdrs je pomemben evolucijski proces, ki dolgoročno

1 Ta številka se spreminja, še l. 2010 je veljalo, da imamo približno 25.000 genov.
2 Fitnes je kvantitativna predstavitev naravne in spolne selekcije znotraj evolucijske biologije. Definiramo
ga glede na genotip ali fenotip v danem okolju. V obeh primerih opisuje razmnoževalni uspeh posame-
znika in je enak povprečnemu prispevku v genski sklad naslednje generacije, ki ga dajejo posamezniki
določenega genotipa ali fenotipa. Ustreznost genotipa se manifestira skozi njegov fenotip, na katerega
vpliva tudi okolje med razvojem. Ustreznost določenega fenotipa v različnih selektivnih okoljih je lahko
različna (»Fitness (Biology)«, b. l.).
3 Zadnja leta se postavlja vprašanje, kako definirati naključnost mutacij in mutacije nasploh, saj opažajo
kar nekaj razlik med prokarionti in evkarionti oziroma enoceličnimi in večceličnimi organizmi.

17