Page 18 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

vodi v spremenjeno frekvenco alelov celotne populacije in teoretično v nastanek
novih vrst.

1.2 Štiri Tinbergnova vprašanja pri raziskovanju vedenja

Vedenje je posledica procesov na ravni osebka in populacije. Na te vpliva okolje
– zgodovina vrste, čas razvoja osebka in trenutno okolje. Procese/mehanizme, ki
delujejo na ravni populacije, imenujemo distalni faktorji, tiste na ravni osebka pa
proksimalni faktorji.
Nikolaas Tinbergen (1907–1988) je vedenje razlagal s štirih različnih vidikov, ki so
med seboj komplementarni. Takšen pristop se je v vedenjski biologiji ohranil do
danes. Predlagal je, da moramo za celostno (integrativno) razumevanje vedenja
analizirati njegove distalne in proksimalne vzroke.
1. Prvo vprašanje je vezano na prilagoditveno vrednost oziroma selektivno
prednost določenega vedenja. Vedenje razložimo z njegovo adaptivno
vrednostjo. Prilagoditve so znaki, ki povečujejo biološki fitnes (preživetje
in razmnoževalni uspeh) osebka. Npr., starševska skrb za mladičke do nji-
hove samostojnosti se je ohranila, ker imajo ti večjo možnost za preživetje
in kasneje razmnoževanje; torej, starševska skrb za mladičke povečuje bi-
ološki fitnes staršev.
2. Drugi način razlage je vezan na evolucijsko (filogenetsko) razlago veden-
ja. Vsak osebek ima morfološke in vedenjske znake predniških vrst. Evolu-
cijska razlaga vedenja razloži vedenje vrste kot posledico njihove filogen-
etske umestitve.
3. Pri proksimalni razlagi vedenja se vprašamo po mehanizmih (npr. genska
zasnova, nevronske povezave, možgani, živčni prenašalci, hormoni in fer-
omoni), ki sprožijo oziroma omogočijo vedenje posameznika.
4. Razvojna (ontogenetska) razlaga vedenja se nanaša na ontogenijo oseb-
ka. Osebek nekatera vedenja in lastnosti izraža samo v določenih obdob-
jih v življenju. Npr., fantje v starosti sedem do deset let se večinoma nočejo
igrati z dekleti (in obratno). Določene lastnosti lahko osebek pridobi samo
v t. i. kritičnih obdobjih, ki jih določa genska zasnova. Primer je učenje go-
vora pri ljudeh.
Razlage lahko med seboj združimo v celostno razlago vedenja, ki integrira od-
govore zgornjih štirih vprašanj. V zgodovini populacije je bilo določeno vedenje
adaptivno, zato so se geni, povezani z izražanjem le-tega, v populaciji namnožili
4
in se ohranili skozi evolucijo. Osebki s temi geni med razvojem pod vplivom okolja
izoblikujejo mehanizme, npr. možganske procese, ki vedenje omogočajo in regu-
lirajo. Mehanizmi, na katere vpliva trenutno okolje, omogočijo izražanje vedenja.
Če je vedenje adaptivno, se bodo ti geni v populaciji namnožili, itd.
4 Določena vedenja oziroma lastnosti so lahko tudi nevtralne oziroma neadaptivne – se ohranijo, ker
osebku/populaciji ne prinašajo škode, posebnih prednosti pa tudi ne.

18