Page 243 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

motivacija, osnovna gonila in zasvojenost

Slika 15.5: Avtonomni živčni sistem in njegove funkcije
Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Autonomic_nervous_system#/media/File:The_Autonomic_Nervous
_System.jpg.

15.2 Regulacija hranjenja
Pri večini živali telesna teža in maščobne rezerve ostajajo precej enake skozi leta.
Izjema so ljudje in nekatere domače živali. Glavno vlogo pri regulaciji hranjenja
ima hipotalamus. Ta kontrolira hranjenje preko informacij o količini maščobnega
tkiva (leptin) in inzulina ter preko informacij iz drugih tkiv (glukoza v krvi, informa-
cije iz prebavil, volumen želodca itd.). Informaciji o količini leptina in inzulina vpli-
vata na dolgoročno, informacije o glukozi v krvi ipd. pa na kratkoročno uravnava-
nje hranjenja ter metabolizma. V skladu s temi informacijami se oblikuje občutek
lakote oziroma sitosti ter prilagodi metabolizem. Ti mehanizmi vzdržujejo ener-
getsko ravnotežje (kratkoročno) in količino telesne maščobe (dolgoročno).  Glej
sliko 1 v Morton idr. (2014).

Po hranjenju nastopi prandialno stanje – celice »nahranimo« z glukozo, maščob-
nimi kislinami in s ketoni (nevroni praviloma uporabljajo glukozo). Odvečna ener-
gija se shrani v obliki glikogena (v jetrih in skeletnih mišicah) ali kot trigliceridi v
maščobnem tkivu (v maščobnih celicah). Ker se glikogen lahko shranjuje samo do

243