Page 247 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

motivacija, osnovna gonila in zasvojenost

Raziskave so pokazale, da ima genski zapis precejšnji vpliv na prehranjevalne na-
vade (število in čas obrokov, preference glede določene hrane, sestava obrokov,
občutek lakote in sitosti, hranjenje zaradi čustvenih težav, nekontrolirano prenaje-
danje) in telesno aktivnost. Precej dedno je tudi, koliko se bomo ob visokokalorič-
ni hrani in telesni neaktivnosti zredili, ter obratno, koliko bomo shujšali ob dieti in
povečani telesni aktivnosti.
Z BMI in debelostjo so povezani številni geni.  Glej sliko 1 v El-Sayed Moustafa in
Froguel (2013). To so predvsem tisti, ki vplivajo na metabolizem, porabo energije,
občutek lakote in sitosti (apetit). Med najbolj poznanimi geni so:
– gen za receptor leptina: vezava leptina na receptor je povezana z občut-
kom sitosti; okvarjen gen je verjetno eden od vzrokov za debelost;
– gen MC4R: gen je povezan s kontrolo občutka sitosti v hipotalamusu;
okvarjen gen je verjetno eden od vzrokov za prenajedanje in pridobivanje
telesne teže.
– gen FTO: gen za encim, ki je povezan z nagnjenostjo k debelosti; vpliva na
količino zaužite hrane (do 1.200 kJ na dan več pri FTO++).
Prehrana in telesna aktivnost vplivata na epigenetske spremembe (epigenom)
v adipoznem tkivu ter skeletnih mišicah. Tako telesna vadba preko sprememb v
DNK-metilacijah (npr. genov RALBP1, HDAC4 in NCOR2 ) vpliva na metabolizem
3
v maščobnih celicah in poviša lipogenezo (Rönn idr., 2013). Npr., poskusi na miših
in podganah so pokazali, da dolgotrajno hranjenje samic z mastno hrano vodi v
spremenjeno stopnjo metilacije gena MC4R in promotorske regije gena za leptin
(Widiker idr., 2010).
Na debelost lahko vpliva tudi sestava mikrobioma črevesja. Vpliva na črpanje
energije iz hrane, energetski metabolizem, prepustnost črevesne stene, shranje-
vanje maščobnih zalog idr. Pomembno vlogo igrajo kratkoverižne maščobne kisli-
ne (SCAF), ki jih predvsem pri prehranjevanju z vlakninami proizvaja mikrobiota.
SCAF stimulirajo izločanje hormona PYY in dajejo občutek sitosti.

Primer: V raziskavi so sodelovali pari dvojčic, kjer je bila ena debela, druga pa suha.
Z mikrobioto njihovih čreves so okužili sterilne miši (angl. germ-free), eno skupino
z mikrobioto debelih, drugo z mikrobioto suhih. Miši obeh skupin so hranili s hra-
no, ki je imela veliko rastlinskih polisaharidov in malo maščob. Ob enaki dieti so
miši, okužene z mikrobioto debelih, postale debele, tiste, okužene z mikrobioto
suhih, pa so ostale suhe (Ridaura idr., 2014).
Če so miši, okužene z mikrobioto debelih, sobivale s suhimi in imele »normalno«
prehrano, so se okužile z mikrobioto suhih in tudi same niso pridobivale dodatne-
ga maščobnega tkiva.  Glej sliko 1 v Walker in Parkhill (2013).
Vitkejši imajo predvsem več bakterij iz družine Christensenellaceae. Če mišim, oku-
ženim z mikrobioto debelih, dodamo bakterije iz družine Christensenellaceae,
3 Kandidatni geni za debelost.

247