Page 245 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 245

motivacija, osnovna gonila in zasvojenost

            Raven leptina, hormona, ki ga v kri sproščajo maščobne celice, zaznajo nevroni ar-
            kuatnega jedra hipotalamusa. Če raven leptina pade, se nevroni v lateralnem hi-
            potalamusu vzburijo in povzročajo občutek lakote oziroma vzbujajo apetit. Če se
            raven leptina zviša, pa se vzburijo nevroni v ventromedianem hipotalamusu, kar
            vodi v občutek sitosti.

            Primer: Poskusi na podganah so pokazali, da se podgane po leziji lateralnega hi-
            pokampusa nehajo prehranjevati in izgubijo telesno maščobo. Po drugi strani pa
            se po leziji ventromedianega hipotalamusa ne morejo nasititi. Slednje vodi v ko-
            pičenje telesne maščobe.
            Občasna prenajedanja ali stradanja aktivirajo receptorje za leptin nevronov arkuat-
            nega jedra (angl. arcuate nucleus), ti sproščajo nevropeptide, ki kontrolirajo apetit
            oziroma sitost in vplivajo na metabolizem.  Glej sliko 12 v Authesserre idr. (2009).
            Pri občasnem prenajedanju se aktivirajo nevroni, ki sproščajo anoreksične pep-
            tide (melanokortin – aMSH in  cocaine- and amphetamine-regulated transcript –
            CART). Ti vplivajo na:
            –  delovanje paraventrikulanega jedra tako, da se poveča sproščanje TSH in
               ACTH; posledično se pospešijo metabolizem in katabolni procesi;
            –  aktivacijo simpatičnega živčnega sistema, ki pospeši metabolizem (zviša
               telesno temperaturo) in katabolne procese;
            –  nevrone ventromedianega hipotalamusa, ki inhibirajo prehranjevalno ve-
               denje.
            Pri občasnem stradanju se aktivirajo nevroni, ki sproščajo oreksične peptide
            (nevroprotein Y-NPY in agouti-related protein (angl.) – AgRP). Ti vplivajo na:
            –  delovanje paraventrikulanega jedra in lateralnega hipotalamusa tako, da
               znižajo sproščanje TSH in ACTH;
            –  aktivacijo parasimpatičnega živčnega sistema; upočasni se metabolizem
               in pospešijo anabolni procesi;
            –  stimulacijo prehranjevalnega vedenja preko aktivacije lateralnega hipota-
               lamusa.


            15.2.2 Regulacija hranjenja glede na koncentracijo krvnega sladkorja
            Ko se zviša koncentracija glukoze v krvi, celice trebušne slinavke začnejo sproščati
            inzulin. Inzulin, na podoben način kot leptin, vpliva na nevrone hipotalamusa. Po-
            manjkljivo izločanje inzulina je značilno za sladkorno bolezen tipa I (diabetes mel-
            litus), pri diabetesu tipa II pa celice (njihovi receptorji) postanejo neodzivne na in-
            zulin.
            Pred obroki, ko je želodec prazen in raven glukoze v krvi nizka, želodec začne
            sproščati grelin (angl. ghrelin). Raven grelina se poveča tudi med obdobji posta ali
            nizkokalorične diete, kar lahko prispeva k povečanju vnosa hrane in zmanjšanju

                                                                               245
   240   241   242   243   244   245   246   247   248   249   250