Page 246 - Kralj-Fišer, Simona, 2024. Od genov do vedenja in naprej. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

porabe energije v telesu. V nasprotju z leptinom in inzulinom torej grelin delu-
je oreksigeno – povzroča občutek lakote. Oreksigensko sporočilo grelina pride v
možgane preko vagusnega živca.  Glej sliko 13 v Authesserre idr. (2009).
Tudi mikrohranila in metabolne molekule v prebavilih, kot so npr. holecistokinin,
bombasin, glukagon, peptid 1 in peptid YY, služijo kot signali za sitost oziroma la-
koto (Slika 15.7). Aferentna veja vagusa prenese informacijo o spremembah ravni
teh molekul do jeder v možganskem deblu in hipotalamusa. V odgovor na peri-
ferne spremembe mikrohranil in metabolnih molekul jedra v možganskem deblu
ter hipotalamus integrirajo odziv, ki se prenese po eferentni veji vagusa do preba-
vil. Odziv obsega regulacijo izločanja inzulina, sintezo glikogena ipd. Hipotalamu-
sne povezave z ostalimi možganskimi strukturami, kot so npr. insula, amigdala,
nucleus accumbens, parabrachialni nukleus, oblikujejo psihološke vidike hranjenja
(sitost, lakota, užitek, nagrajevalni občutek ipd.).  Glej sliko 3 v Pavlov in Tracey
(2012).

15.2.3 Telesna teža in debelost

Individualne razlike v telesni teži so predvsem posledica razlik v genih, ki na teles-
no težo vplivajo (Slika 15.7). Dednost je ocenjena na 0,7. Podobno velja za indeks te-
lesne teže in kožno gubo.

Slika 15.7: Korelacije v telesni teži pri družinskih članih, posvojencih in dvojčkih
Vir: po Grilo in Pogue-Geile (1991) priredil Cene Fišer.

246