Page 127 - Naša pedagoška pot

Spomini zaposlenih, študentov in diplomantov

Dr. Mirko Slosar
in Dekliški pevski zbor UP
PEF na podelitvi diplomskih
listin leta 2009

Slosar prinesel tri notne partiture. Spomnim se pesmi »Po vodi plava« in »Čez
tri gore«, naslova tretje pesmi se ne morem spomniti. Dobili smo navodilo,
da se moramo do naslednjega srečanja naučiti svoj glas, svojo »štimo«. Od
približno 35 študentk smo ob predstavitvi tega, kar smo se doma ob kla-
virju naučile, le tri intonirale in zapele drugi glas. Nekaj sošolk, vključno z
nami tremi, ki smo pele drugi glas, je Mirko povabil v priložnostni pevski
zbor, ki bi nastopil ob proslavi 25. obletnice enote Pedagoške fakultete v Ko-
pru. Imeli smo morda štiri pevske vaje, nato smo šli na oder. Težko je opi-
sati,kakojebilopetipod njegovim vodstvom.Kosejepostavilpredzbor,
je iz nas izvlekel le najboljše. Z vsakim zamahom je zbor potegnil za sabo
in z nami je na nastopu lahko delal, kar je želel. Vse smo mu sledile kot v
transu. Kot pevka sem se pod njegovim vodstvom počutila zelo varno, zača-
rana nad njegovim znanjem in karizmo. Pevke smo Mirka prosile, da bi zbor
še naprej obstajal, vendar nam te želje iz razloga, ki se ga ne spomnim, ni
izpolnil. Čez deset let sem se na fakulteti zaposlila kot njegova asistentka.
Na pevskih vajah, ki jih je imel z dekliškim zborom, so se študentke prito-
ževale, da ne morejo priti na izredne vaje naslednji dan zaradi drugih štu-
dijskih obveznosti. Za vsako si je vzel čas, da je pojasnila, zakaj je ne bo na
omenjene dodatne vaje pred enim nastopom. Študentke so se opravičevale,
da jim profesorica športne vzgoje ne bo opravičila izostanka, ker se na vajah
zahteva stoodstotna prisotnost. Drugi letnik je imel obvezne terenske vaje
iz naravoslovja, kjer res niso smeli manjkati. Drugi so imeli zadnja predava-
nja iz družboslovja pred kolokvijem, na katerih jim bo profesor pojasnil, kako
bo potekal izpit, zato je bila njihova prisotnost na predavanjih družboslovja
nujna. Ko so končale z opravičili, je Mirko mirno rekel: »Verjamem vam, na
tej fakulteti res vsak profesor misli, in kar je najhuje, je v to tudi prepričan,
da je njegov predmet najpomembnejši ...« Študentke so mu vsevprek pri-
trjevale: »Res je, tako je, točno, ja ...« Mirko je mirno počakal, da so se umi-
127