Page 8 - Učilnica za življenje

Tomaž Grušovnik

vednostjo in z zanikanjem: ker so informacije o stanju okolja zaskrbljujoče,
se jim pogosto raje izognemo, saj to pomeni, da je naš način življenja ne-
trajnosten, kar marsikoga zaskrbi, saj si ljudje predstavljajo, da brez trenu-
tne potrošnje ne morejo kvalitetno preživeti (Norgaard, 2011; Grušovnik idr.,
2020). Težava vzgoje in izobraževanja za trajnostnost (v nadaljevanju VITR)
tako tudi ni, recimo, povezana s tem, da ljudje ne bi imeli zavedanja o po-
menu prookoljskih vrednot, pač pa s tem, da so vrednote, ki jih imamo, po-
gosto v konfliktu. Vzemimo običajen primer: sam sem lahko velik občudo-
valec naravnega okolja, zato se odločim, da bom počitnice preživel v parku
Yellowstone, kamor odletim z letalom. Moja vrednota počitnikovanja, ki pov-
zroča izpuste toplogrednih plinov, je hkrati tesno povezana z mojimi okolj-
skimi vrednotenji, po drugi strani pa je v neposrednem protislovju z njimi,
saj počnem ravno to, kar to okolje ogroža. Omenjena dva primera nam tako
nazorno pokažeta kompleksnost, s katerim se sooča VITR.
Kako se spopasti s temi težavami? Stroka je soglasna, da mora biti osnovno
vodilo pedagogov spodbujanje celovitega sistemskega mišljenja. VITR naj ne
bo slepa indoktrinacija v sisteme vrednot ali ravnanj, pač pa spodbujanje kri-
tičnega razmišljanja o prookoljskih vrednotah. Povedano nazorno: ni namen
VITR učenje, v kakšne barve zaboj moramo vreči steklo ali embalažo, pač pa,
denimo, premislek, kakšno problematiko povzroča proizvodnja odpadkov
in kako se ji lahko zoperstavimo. Ravno zaradi tega je osrednjega pomena
za VITR sistemsko mišljenje, ki ga Evropski okvir kompetenc za trajnostnost
GreenComp opredeli kot pristopanje k problemu trajnostnosti z vseh strani,
upoštevajoč čas, prostor in kontekst. Učenec ob tem razvija spretnost opi-
sovanja trajnosti kot celostnega koncepta, ki vključuje okoljska, ekonomska,
družbena in kulturna vprašanja ter neguje skrb za kratkoročne in dolgoročne
vplivelastnih dejanjnadrugeternaplanet (Bianchi idr.,2023).Podobnesmer-
nice nam daje tudi didaktika filozofije, natančneje tistega njenega dela, ki se
ukvarja z didaktiko etike oz. sodobne moralne vzgoje. Tudi ta namreč, kot
opozarja Šimenc (2017), že od Émila Durkheima naprej ni dojeta kot indoktri-
nacija v sisteme vrednot, saj je ena od konstitutivnih gest sodobne moralne
vzgoje zagotavljanje prostora svobode posameznika. Prej kot za podrejanje
ter vbijanje vrednot in znanja v glavo gre za spodbujanje učenčevega kritič-
nega razmišljanja o vrednotah, sposobnost njihovega presojanja pa tudi ne-
govanje posebnih veščin, denimo civiliziranega nestrinjanja s tistimi, ki raz-
mišljajo drugače od njega.
Ključno vlogo pri takšni vzgoji in izobraževanju igra dialog, ki je že po
Emannuelu Lévinasu (1998) temelj etičnosti. Tukaj ne gre zgolj za to, da bi
skozi dialog morda prišli do kakšnih etičnih spoznanj ali načel oz. pravil, ki

8