Page 9 - Učilnica za življenje

Sodobne smernice vzgoje in izobraževanja za trajnostni razvoj

bi jih upoštevali, pač pa predvsem za to, da je dialog mesto, kjer se moram
drugemu odpreti, če ga želim sploh slišati. Pogovor kot proces je torej etičen
sam po sebi, zato je negovanje kultiviranega dialoga pravzaprav srž moralne
vzgoje, v navezavi na VITR pa bi lahko rekli, da je osnovna naloga vzpostaviti
dialoški odnos z naravo. Pri tem je naravi in entitetam oz. bitnostim v njej se-
veda treba pripisati intrinzično vrednost, ne zgolj instrumentalne, kot je to v
navadi za »plitko ekologijo«, ki jo varovanje okolja zanima zgolj zato, ker je to
koristno za človeka (prim. Grušovnik, 2021, str. 20–22).
Kako naj torej v konkretnem smislu izgledajo dejavnosti, ki so po meri so-
dobnih spoznanj o VITR? Zbirka, ki je pred vami, ponuja kar nekaj iztočnic,
kako lahko pedagoški proces oblikujemo v skladu z njimi. Od tega, da pou-
darja celosten pristop v smislu izpostavljanja pomena medpredmetnega po-
vezovanja, in sicer tako na ravni matematike kot tudi jezika in naravoslovja,
do tega, da izpostavlja pomen aktivnih metod poučevanja, ki doživeto po-
vežejo z razumevanjem in le-to s tem šele sploh omogočijo. Seveda je ključ-
nega pomena tudi medinstitucionalno povezovanje, o katerem premišljuje
posebno poglavje, pa tudi stališča tistih, ki delajo ali bodo delali v vzgoji in
izobraževanju. Zelo pomembno je namreč, kako pedagogi vrednotijo in snu-
jejo dejavnosti za otroke, saj lahko kakovostno sistemsko in celostno znanje
na področju trajnostnosti pričakujemo le, če bomo znali pripraviti tudi kako-
vosten pedagoški proces. Pomembno vlogo pri tovrstni evalvaciji pa nedvo-
mno igrata tematizacija in preizpraševanje prikritega kurikuluma, ki lahko
povsem brez naše vednosti posreduje protislovne vrednote, ki niso v skladu
s tem, kar smo nameravali sporočiti (Marić Jurišin idr., 2023).
Oglejmo si to nekoliko konkretneje: vzemimo vsem znano dejavnost s
področja okoljske vzgoje, ki se dotika problematike odpadkov, zajema pa
ustvarjanje novih predmetov iz dotrajanih ali izrabljenih reči, denimo pla-
stične embalaže. Velikokrat se vzgojiteljice in vzgojitelji poslužijo te dejav-
nosti zato, da bi s tem osveščali glede problematičnosti odpadkov in tega,
da je z njimi nekaj treba narediti. A kaj takšna dejavnost dejansko sporoča?
Lahko da pri marsikom vzbuja vtis, da z odpadki ni nič narobe, saj so priročen
material, ki ga lahko uporabimo za ustvarjanje novih predmetov. Namesto
da bi proizvodnjo odpadkov problematizirala, jo takšna dejavnost – verjetno
povsem nehote – normalizira, kar pa je zelo problematično, saj po podatkih
Statističnega urada Republike Slovenije v Sloveniji letno na prebivalca pride-
lamo krepko več kot 400 kg komunalnih odpadkov, medtem ko jih uspemo
reciklirati 62,4 (Statistični urad Republike Slovenije b. l.). Velikokrat mi tudi
študentje in vzgojiteljice priznajo, da so v namen izvedbe dejavnosti dejan-
sko kupili material v trgovini, denimo plastične lončke ali lesene paličice,

9