Page 45 - Samomorilno vedenje mladostnikov

so očanja z učenci s samomorilnim vedenjem. Učitelji, ki so bili deležni izobraževanja, so
resneje obravnavali samomorilne grožnje in bili bolj pripravljeni vključiti starše in strokov-
njake za duševno zdravje v proces pomoči. Takšno usposabljanje spodbuja tudi njihovo
samozaupanje pri odzivanju na krizne situacije in zmanjšuje nelagodje ali strah pred na-
pačnim ukrepanjem (Davidson in Range, 1999).

Nekateri raziskovalci (npr. Tompkins idr., 2010) poudarjajo, da je usposabljanje še posebej
nujno za učitelje na začetku svoje karierne poti ali z malo izkušnjami z delom z učenci, ki
izkazujejo samomorilno vedenje. Programi, ki temeljijo na aktivnih metodah, kot so igre
vlog in scenariji iz resničnega življenja, dokazano povečujejo pripravljenost učiteljev za
soočanje s krizami in njihovo samozavest. Predstavitev študij primerov in pozitivnih izku-
šenj intervencij še dodatno krepi zaupanje učiteljev v uspešnost ukrepanja (Stickl Haugen
idr., 2023). Čeprav enkratni izobraževalni moduli kažejo pozitiven vpliv na znanje in vešči-
ne še šest mesecev po izvedbi, je stalno usposabljanje nujno za dolgoročno učinkovitost
(Chagnon idr., 2007).

Preventivni programi, ki učitelje opremijo z znanjem, bistveno izboljšajo prepoznavanje sa-
momorilnih tveganj in napotitev ogroženih učencev v ustrezno oskrbo (Chagnon idr., 2007;
Tompkins idr., 2010). Kljub temu da obstoječi programi, kot so To sem jaz, Neverjetna leta
in A (se) štekaš?!?, vključujejo elemente duševnega zdravja in preprečevanja samomora,
so njihovi učinki omejeni zaradi pomanjkanja resursov. Poleg tega smernice Ko se zgodi
samomor učenca ali dijaka (Konec Juričič idr., 2021) ponujajo koristen vir opore, ki nudi
usmeritve za ukrepanje po samomoru, vendar brez dodatnega usposabljanja niso še dovolj
poznane ali razumljive. Zato je nujno, da se učiteljem zagotovi ciljno usposabljanje in cilj-
no usmerjena podpora, ki krepi njihovo samoučinkovitost in samozaupanje ter zmanjšuje
nepripravljenost za sodelovanje v preventivnih programih.

Nevladne organizacije

Nevladne organizacije (NVO), ki so v stalnem stiku z ranljivimi skupinami, igrajo ključno
vlogo pri preprečevanju samomora med mladostniki. Pilotna študija (Lemon idr., 2016),
izvedena v nevladnih zdravstvenih organizacijah, je izpostavila dva ključna izziva pri oce-
ni tveganja za samomor: pomen vzpostavitve zaupanja in raznolikost metod, ki jih zdra-
vstveno osebje na primarni ravni uporablja pri ocenjevanju tveganja. Mnogi zdravniki so
poročali o občutkih izolacije, strahu in pomanjkanja podpore pri soočanju s samomorilnimi
posamezniki. Ugotovitve so pokazale, da so se zaposleni pogosto zanašali na svojo intui-
cijo in občutke, kar lahko vodi do nekonsistentnih pristopov in potencialnih napak (Lemon
idr., 2016).

V študiji (Podlogar idr., 2018) je 42,3 % skavtskih voditeljev poročalo, da so jim mladostniki
zaupali osebne težave, vključno z duševnimi stiskami, kot so depresija, anksioznost in sa-
momorilne misli. Slednje nakazuje na pomembno vlogo skavtskih voditeljev kot vratarjev
sistema, saj se mladi pogosto obrnejo nanje po pomoč. Kljub pripravljenosti za pogovor o
samomoru in samomorilnih mislih so se mnogi voditelji počutili premalo pripravljene za

43