Page 47 - Samomorilno vedenje mladostnikov

(Awenat idr., 2017). Študije kažejo, da se majhen delež zdravstvenih delavcev čuti dovolj
usposobljenih za delo s samomorilnimi pacienti (npr. Palmieri idr., 2008), pri čemer se po-
gosteje usposobljenost pojavlja med psihiatri in psihologi (Palmieri idr., 2008; Ramberg in
Wasserman, 2003). Zavedanje, da jim primanjkuje zadostnih veščin in znanja na področju
samomorilnega vedenja zdravnike ovira pri zagotavljanju uspešnega pristopa in delovanja
(Munez-Sanchez idr., 2018). Kljub superviziji so nezadostno usposobljeni zdravstveni de-
lavci poročali o večji negotovosti pri svojem delu (Ramberg in Wasserman, 2003).

Študije so pokazale, da bi boljše razumevanje mehanizmov delovanja stikov med izvajalci
zdravstvene oskrbe in samomorilnimi posamezniki lahko izboljšalo prizadevanja za prepre-
čevanje samomora (Luoma idr., 2002). Programi usposabljanja dokazano povečujejo zna-
nje in samozavest zdravstvenih delavcev pri obravnavi samomorilnega vedenja, kar vodi v
večjo zmožnost prepoznavanja opozorilnih znakov in večje zaupanje v lastne veščine (Silva
idr., 2016; Wakai idr., 2020). Že kratkotrajno usposabljanje pozitivno vpliva na zaupanje in
sposobnosti strokovnjakov pri delu s pacienti s tveganjem za samomor (Wakai idr., 2020).

Večina zdravstvenih delavcev je izrazila potrebo in željo po izboljšanju znanj in veščin pri
obravnavi oseb s samomorilnim vedenjem (Munez-Sanchez idr., 2018; Palmieri idr., 2008).
Redna izobraževanja za zdravnike primarne ravni, usmerjena v prepoznavanje samomoril-
nosti in psihosocialnih dejavnikov, bi lahko pomembno prispevala k bolj učinkovitemu ob-
vladovanju teh tveganj (Awenat idr., 2017; Mesec Rodi idr., 2010). Zlasti pomembni bi bili
programi, kjer bi zdravstveno osebje lahko nadgradilo svoje obstoječe znanje in spretnosti
za prepoznavanje ter zdravljenje pacientov s samomorilnimi nagnjenji. Pomembno je, da se
zdravniki zavedajo, da lahko bolniki z akutnimi ali kroničnimi boleznimi, bodisi telesnimi
ali duševnimi, v njihovih ambulantah kažejo znake samomorilnosti (Mesec Rodi idr., 2010).
Ker pacienti pogosto navajajo somatske težave, redko pa sami načnejo temo o samomoril-
nih mislih, je ključno, da zdravniki, zlasti pediatri, neposredno vprašajo po tovrstnih mislih,
saj zgolj zanašanje na intuicijo ali opozorilne znake ni dovolj (Horowitz idr., 2020). Tesnej-
še sodelovanje med zdravniki in strokovnjaki za duševno zdravje ter vključevanje drugih
zdravstvenih delavcev, kot so medicinske sestre, v izobraževalne programe bi prispevalo k
učinkovitejšemu prepoznavanju pacientov v stiski in s tveganjem za samomor (Mesec Rodi
idr., 2010). Pomanjkanje ustreznega usposabljanja med zdravstvenimi delavci, zlasti na
primarni ravni, ostaja zaskrbljujoče (Silva idr., 2016), kar poudarja nujnost vključevanja
celotnega zdravstvenega osebja v preventivne izobraževalne programe.

Socialno varstvo

Kar 93,0 % socialnih delavcev poroča, da se srečujejo s posamezniki, ki so samomorilno
ogroženi (Feldman in Freedenthal, 2006), vendar je večina nezadostno usposobljenih (npr.
Feldman in Freedenthal, 2006; Sanders idr., 2008; Sharpe idr., 2014) z manj kot dvema ura-
ma usposabljanja (Sanders idr., 2008). Približno polovica socialnih delavcev (47,0–55,0 %)
je že delala z osebo, ki je imela poskus samomora (Joe in Niedermeier, 2006; Kodaka idr.,
2012; Sanders idr., 2008), medtem ko je tretjina (31,0–37,0 %) imela izkušnje z osebami,
ki so umrle zaradi samomora (Joe in Niedermeier, 2006; Kodaka idr., 2012; Sanders idr.,

45