Page 46 - Samomorilno vedenje mladostnikov

nudenje ustrezne pomoči. Pomanjkljivo so poznali institucije, kamor bi lahko napotili mla-
dostnike v stiski, kar je zmanjšalo njihovo učinkovitost pri reševanju teh situacij (Podlogar
idr., 2018).

Kasnejša raziskava (Podlogar idr., 2022) je tovrstne ugotovitve še razširila, saj je pokazala,
da so nekateri skavtski voditelji menili, da preprečevanje samomorov ni del njihove odgo-
vornosti. Pomanjkljivo poznavanje možnosti in virov pomoči, kamor bi lahko napotili mlade
(Podlogar idr., 2018), in distanciranje od odgovornosti za preprečevanje samomora sicer
zmanjšujeta njihovo anksioznost, vendar je takšno izogibanje neučinkovito, zlasti pri tistih
brez izkušenj s soočanjem s samomorilnimi mladostniki (Podlogar idr., 2022). Ena ključnih
nalog vratarjev sistema je usmerjanje posameznikov v ustrezne oblike pomoči. Usposablja-
nja, kot so namerni izobraževalni programi, lahko pomembno pripomorejo k izboljšanju
znanja, veščin in samozavesti pri delu z mladostniki v duševni stiski (Podlogar idr., 2018).
Raziskave (npr. Mali Kovačič idr., 2019) kažejo, da izobraževanje mladinskih delavcev iz-
boljšuje njihove sposobnosti za prepoznavanje stisk in učinkovitega ukrepanja ter zmanj-
šuje občutek tesnobe, povezan z odgovornostjo pri preprečevanju samomorov (Podlogar
idr., 2022).

Zdravstvo

Raziskave dosledno kažejo, da je stik z izvajalci primarne zdravstvene oskrbe pred samo-
morom zelo pogost (npr. Alothman idr., 2024; Laanani idr., 2020; Luoma idr., 2002; Stene-
-Larsen in Renneflot, 2019). Nedavna raziskava (Alothman idr., 2024) je pokazala, da se je
število obiskov oseb, ki so kasneje umrle zaradi samomora, nenehno povečevalo v petih
letih pred smrtjo, zlasti v zadnjih treh mesecih. Najpogostejši razlogi za obisk so bili pre-
gled zdravil, depresija in zaznana bolečina (Alothman idr., 2024). V letu pred samomorom
je bil stik s strokovnjaki na primarni ravni najvišji, s povprečno stopnjo stika 80,0 % (Stene-
-Larsen in Renneflot, 2019), v zadnjem mesecu pred smrtjo pa 60,9 % (Laanani idr., 2020).
V Sloveniji je 39,0 % oseb, ki so umrle zaradi samomora, obiskalo zdravnika v zadnjem
mesecu pred smrtjo (Mesec Rodi idr., 2010), med mladimi pa se ta odstotek giblje med 15,0
in 55,0 % (Luoma idr., 2002; Mesec Rodi idr., 2010; Stene-Larsen in Renneflot, 2019).

Strokovnjaki, s katerimi so bili ljudje najpogosteje v stiku pred samomorom, so bili osebni
zdravniki, pediatri, medicinske sestre in urgentna služba (npr. Alothman idr., 2024; Ho-
rowitz idr., 2020; Laanani idr., 2020; Luoma idr., 2002; Mesec Rodi idr., 2010; Palmieri
idr., 2008; Ramberg in Wasserman, 2003). Kljub temu, da vsak peti pacient poroča o samo-
morilnih mislih in vsak dvajseti o poskusu samomora (Lunder, 2016), večina zdravstvenih
delavcev poroča o pomanjkanju usposabljanja in nizki samozavesti pri delu ogroženimi po-
samezniki (npr. Awenat idr., 2017; Palmieri idr., 2008; Silva idr., 2016; Wakai idr., 2020).

Zdravstveni delavci, zlasti v primarni zdravstveni oskrbi, poročajo o pomanjkljivem pozna-
vanju svoje vloge pri odkrivanju tveganja za samomor (Palmieri idr., 2008). Poleg tega po-
gosto nimajo občutka, da je njihova odgovornost govoriti o samomoru s pacienti, saj me-
nijo, da je to naloga drugih. Prisoten je tudi strah, da bi ti pogovori povzročili še več škode

44