Page 26 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 26
musica et artes
ukazal, da more biti izdajanje slovstva, ki se tiče Svetega pisma, podrejeno iz-
ključno vodstvu in učiteljski avtoriteti rimske cerkve.
Toda pri nemškem teologu je tedaj pred učiteljsko avtoriteto apostolske
stolice, koncilov in svetih očetov poglavitno mesto že zasedla njegova (samo)
lastna interpretacija Božje besede, v kateri ga je miselno izz(i)val in navdi-
hoval zlasti korpus besedil učenega judovskega rabina iz Tarza. In tako tudi
sugestivni stavek iz Rim 10,17, kjer sveti Pavel, ki se je avtostiliziral tudi kot
»apostol poganov«, ugotavlja: »Vera je torej iz slišanega oznanila, oznani-
lo pa pride po besedi Kristusovi.« Zategadelj se je Luthru govorica najšibkejše-
ga popotnika na Jakobovi lestvici prezentirala kot poglavitni vehiculum Božje
milosti: če naj Vsevišnji grešnika pripozna kot pravičnika, tedaj mora slednji
verovati. Tega pa ne more, če ga Vsevladar ne nagovori tako, da ga bo časni po-
potnik iz tukajšnjosti v večnost mogel (raz)umeti, torej v njemu lastnem idio-
mu, ki ga konstituira hkrati tudi kot posebno species na Linnejevem rodoslo-
vem deblu živega sveta.
Brat Martin je tako z v marsičem prelomno izdajo Novega testamenta
uveljavil princip, ki ga je mnogo pozneje španski filozof, pesnik in pisatelj Mi-
guel de Unamuno ubesedil v slikovito rečenico: Bog je Španec in govori špan-
sko. Za Luthrovo nemščino je Pantokrator v svetih spisih blagovoljil spregovo-
riti še italijansko, francosko, češko, angleško ... in – slovensko.
Kakor na Nemškem je namreč protestantska reformacija tudi na Kranj-
skem, Štajerskem in Koroškem stavila na veri, ki temelji na razumevanju ra-
zodete Božje besede. To pa je pomenilo, da se je moral Bog, ki je dotlej ko-
municiral predvsem v latinskem jeziku učenih svečenikov, naučiti ljudskega
idioma: takega, ki bi ga mogli razumeti prav vsi – od modr e krvi do zadnjega
podložnega podeželana. In to povsod: pri govorjeni, toda tudi pri peti bese-
di. Zato je se je že s prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku odprlo vprašanje
pesmi v »cerkvi slovenskega jezika«.
Cerkvena pesem, zbrana v kancionalih, je bila za slovensko književnost
16. stoletja ena treh ključnih literarnih vrst. Poleg bibličnih prevodov (Trubar,
Dalmatin) ter postilskih razlag nedeljskih in prazničnih evangelijev za branje
doma (Trubar, Krelj) je namreč najbolj produktiven literarni žanr slovenske
protestantske književnosti.
Besedilni korpus cerkvene pesmi 16. stoletja v slovenskem jeziku obse-
ga šest kancionalov Primoža Trubarja (drugi del Catechisma, 1550; Ena duho-
vska peisen zuper Turke, 1567; Eni psalmi, ta celi catechismus, 1567; Ta celi ca-
techismus, eni psalmi, 1574; Try duhovske peisni, 1575; Ta pervi psalm, 1579),
nenotirano pesemsko knjigo Matije Klombnerja (Ene duhovne peisni, 1563),
24
ukazal, da more biti izdajanje slovstva, ki se tiče Svetega pisma, podrejeno iz-
ključno vodstvu in učiteljski avtoriteti rimske cerkve.
Toda pri nemškem teologu je tedaj pred učiteljsko avtoriteto apostolske
stolice, koncilov in svetih očetov poglavitno mesto že zasedla njegova (samo)
lastna interpretacija Božje besede, v kateri ga je miselno izz(i)val in navdi-
hoval zlasti korpus besedil učenega judovskega rabina iz Tarza. In tako tudi
sugestivni stavek iz Rim 10,17, kjer sveti Pavel, ki se je avtostiliziral tudi kot
»apostol poganov«, ugotavlja: »Vera je torej iz slišanega oznanila, oznani-
lo pa pride po besedi Kristusovi.« Zategadelj se je Luthru govorica najšibkejše-
ga popotnika na Jakobovi lestvici prezentirala kot poglavitni vehiculum Božje
milosti: če naj Vsevišnji grešnika pripozna kot pravičnika, tedaj mora slednji
verovati. Tega pa ne more, če ga Vsevladar ne nagovori tako, da ga bo časni po-
potnik iz tukajšnjosti v večnost mogel (raz)umeti, torej v njemu lastnem idio-
mu, ki ga konstituira hkrati tudi kot posebno species na Linnejevem rodoslo-
vem deblu živega sveta.
Brat Martin je tako z v marsičem prelomno izdajo Novega testamenta
uveljavil princip, ki ga je mnogo pozneje španski filozof, pesnik in pisatelj Mi-
guel de Unamuno ubesedil v slikovito rečenico: Bog je Španec in govori špan-
sko. Za Luthrovo nemščino je Pantokrator v svetih spisih blagovoljil spregovo-
riti še italijansko, francosko, češko, angleško ... in – slovensko.
Kakor na Nemškem je namreč protestantska reformacija tudi na Kranj-
skem, Štajerskem in Koroškem stavila na veri, ki temelji na razumevanju ra-
zodete Božje besede. To pa je pomenilo, da se je moral Bog, ki je dotlej ko-
municiral predvsem v latinskem jeziku učenih svečenikov, naučiti ljudskega
idioma: takega, ki bi ga mogli razumeti prav vsi – od modr e krvi do zadnjega
podložnega podeželana. In to povsod: pri govorjeni, toda tudi pri peti bese-
di. Zato je se je že s prvo tiskano knjigo v slovenskem jeziku odprlo vprašanje
pesmi v »cerkvi slovenskega jezika«.
Cerkvena pesem, zbrana v kancionalih, je bila za slovensko književnost
16. stoletja ena treh ključnih literarnih vrst. Poleg bibličnih prevodov (Trubar,
Dalmatin) ter postilskih razlag nedeljskih in prazničnih evangelijev za branje
doma (Trubar, Krelj) je namreč najbolj produktiven literarni žanr slovenske
protestantske književnosti.
Besedilni korpus cerkvene pesmi 16. stoletja v slovenskem jeziku obse-
ga šest kancionalov Primoža Trubarja (drugi del Catechisma, 1550; Ena duho-
vska peisen zuper Turke, 1567; Eni psalmi, ta celi catechismus, 1567; Ta celi ca-
techismus, eni psalmi, 1574; Try duhovske peisni, 1575; Ta pervi psalm, 1579),
nenotirano pesemsko knjigo Matije Klombnerja (Ene duhovne peisni, 1563),
24
