Page 30 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 30
musica et artes
nega podjetja ne morejo več dovoliti. Nato je zagrmel Trubar in Klombnerju
očital: »To je vaše maslo, Klombner! Sramota! Pod mojim imenom! Tisti vaši
»pesniki«, ki še zlogov ne znajo šteti! Sami naj bi se učili, ne pa da hočejo dru-
ge poučevati s slabimi in nekrščanskimi pesmimi.«15 Poleg tega, da je Klomb-
ner Trubarjevo ime uporabil kot špansko steno za lastne in svojih sotrudni-
kov slovstvene izdelke, pa se je Trubar ujezil zlasti nad netaktnostjo, ki si jo
je pesmarica s pretirano grobostjo v polemičnih tonih dovoljevala na račun
duhovnov rimske cerkve. Negodoval je predvsem nad pesmijo, ki je uvrščena
med velikonočne – O vy hudi fary:
O vy hudi fary, kai ste sturili,
Ker ste nas obrupali ob ta dar Božy,
Zatu morete terpeiti noter v tim pekli,
Luciferievi hlapci morete biti vekumai.
O vy hudi fary, kay vy delate,
Christusa moryte inu preganate,
Ta vinograd Božy doli tarete
Inu s tu rimsku kurbu prešuštuiete.
Bug smili se čez vas.16
Zadeva je bila pereča, kajti nad Trubarjem sta še vedno viseli obtožba
zastran herezije in posledična grožnja izgona, kar mu je spravil za vrat pokoj-
ni ljubljanski škof Urban Tekstor in ni bilo nikoli preklicano. Poleg tega je bil
Trubar politično vse prej kot kratkoviden prvi pridigar deželne evangeličan-
ske cerkve »slovenskega jezika«.17 Morda mu je bilo pred očmi, da v Notranji
Avstriji strun ne kaže prenapenjati. In to zato, ker Habsburžani kljub določi-
lom augsburškega verskega miru svojim dednim dominijem niso eksplicitno
določili veroizpovedi in so tako tudi slovensko govoreče dežele mogle posta-
ti misijonsko področje evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, toda s
katoliškim deželnim knezom in prav takšnim knezoškofom na eni in refor-
miranimi stanovi, katerih podpora »cerkvi slovenskega jezika« ni bila prav
gotova, na drugi strani. Da sta bila podobno zadržanje in netoleranca do pole-
15 M. Klombner Ivanu baronu Ungnadu, 6. december 1561, v Slavischer Bücherdruck, fasc. II, 130 (ko-
pija v Rokopisi zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ms 1062); Rupel, op. cit., 161,
270–272.
16 Primož Trubar, »Ene duhovne peisni 1563«, v Zbrana dela Primoža Trubarja IV, ur. Jonatan Vink-
ler (Ljubljana: Darila Rokus, 2006),130.
17 O politični dimenziji Trubarjevega razmišljanja npr. pri pripravi Cerkovne ordninge glej Jonatan
Vinkler, »Cerkovna ordninga Primoža Trubarja kot politično dejanje,« Stati inu obstati 19/20
(2014): 14–35.
28
nega podjetja ne morejo več dovoliti. Nato je zagrmel Trubar in Klombnerju
očital: »To je vaše maslo, Klombner! Sramota! Pod mojim imenom! Tisti vaši
»pesniki«, ki še zlogov ne znajo šteti! Sami naj bi se učili, ne pa da hočejo dru-
ge poučevati s slabimi in nekrščanskimi pesmimi.«15 Poleg tega, da je Klomb-
ner Trubarjevo ime uporabil kot špansko steno za lastne in svojih sotrudni-
kov slovstvene izdelke, pa se je Trubar ujezil zlasti nad netaktnostjo, ki si jo
je pesmarica s pretirano grobostjo v polemičnih tonih dovoljevala na račun
duhovnov rimske cerkve. Negodoval je predvsem nad pesmijo, ki je uvrščena
med velikonočne – O vy hudi fary:
O vy hudi fary, kai ste sturili,
Ker ste nas obrupali ob ta dar Božy,
Zatu morete terpeiti noter v tim pekli,
Luciferievi hlapci morete biti vekumai.
O vy hudi fary, kay vy delate,
Christusa moryte inu preganate,
Ta vinograd Božy doli tarete
Inu s tu rimsku kurbu prešuštuiete.
Bug smili se čez vas.16
Zadeva je bila pereča, kajti nad Trubarjem sta še vedno viseli obtožba
zastran herezije in posledična grožnja izgona, kar mu je spravil za vrat pokoj-
ni ljubljanski škof Urban Tekstor in ni bilo nikoli preklicano. Poleg tega je bil
Trubar politično vse prej kot kratkoviden prvi pridigar deželne evangeličan-
ske cerkve »slovenskega jezika«.17 Morda mu je bilo pred očmi, da v Notranji
Avstriji strun ne kaže prenapenjati. In to zato, ker Habsburžani kljub določi-
lom augsburškega verskega miru svojim dednim dominijem niso eksplicitno
določili veroizpovedi in so tako tudi slovensko govoreče dežele mogle posta-
ti misijonsko področje evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi, toda s
katoliškim deželnim knezom in prav takšnim knezoškofom na eni in refor-
miranimi stanovi, katerih podpora »cerkvi slovenskega jezika« ni bila prav
gotova, na drugi strani. Da sta bila podobno zadržanje in netoleranca do pole-
15 M. Klombner Ivanu baronu Ungnadu, 6. december 1561, v Slavischer Bücherdruck, fasc. II, 130 (ko-
pija v Rokopisi zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ms 1062); Rupel, op. cit., 161,
270–272.
16 Primož Trubar, »Ene duhovne peisni 1563«, v Zbrana dela Primoža Trubarja IV, ur. Jonatan Vink-
ler (Ljubljana: Darila Rokus, 2006),130.
17 O politični dimenziji Trubarjevega razmišljanja npr. pri pripravi Cerkovne ordninge glej Jonatan
Vinkler, »Cerkovna ordninga Primoža Trubarja kot politično dejanje,« Stati inu obstati 19/20
(2014): 14–35.
28
