Page 29 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 29
»nemirna oseba« in »plagiat«
slovenskih cerkvenih pesmi, ker meni, da niso rimane. Ne moremo pa vsega ri-
mati. To bo prišlo in se uredilo s časom. Ali naj med tem sedimo kot mutci? Pes
mi izboljšajo v srenji toliko kot preprosta pridiga.«10
Toda zgodba s tem še zdaleč ni bila končana, kajti Klombner, ki so ga so-
dobniki označevali kot »nemirno osebo«,11 ni kar tako zlahka opustil misli
na izdajo svoje pesmarice.
Zato je takoj, ko je Trubar dokončno odložil svoje obveznosti v bib-
ličnem zavodu v Urachu, tja poslal Jurija Juričiča in z njim rokopis svojega
kancion ala, ki ga je glavnemu podporniku uraške tiskarne Ivanu Ungnadu
baronu Žovneškemu priporočil z besedami, da gre zgolj za prevode Luthro-
vih pesmi. Dodal je še, da je potreba po tej pesmarici zares velika in da prev-
zema odgovornost zanjo. Nato je Ungnadu poslal še tiskarskega pomočnika
Lenarta Mravljo,12 čigar posebna referenca pri oskrbovanju tiska naj bi bila,
da je znal Mravlja zapeti menda vse pesmi iz kancionala. Tako je prišlo jese-
ni 1563 iz tiska 1000 izvodov pesmarice, ki so ji sestavljalci nadeli ime Ene du-
hovne peisni.
Trubar je moral biti seveda močno nejevoljen, pa tudi začuden, da se je
med Kranjci pod njegovim imenom pojavila prav taista zbirka, ki jo je sam iz-
recno odklonil.13 Še več: da se knjige, čeprav je bil v Urachu še vedno ravna-
telj in zato odgovoren za imprimatur reči, ki so šle v tisk, izdajajo brez njegove
vednosti in dovoljenja ali celo v izrecnem nasprotju z njim, in to za njegovim
hrbtom. Poleg tega je Ungnad iz Uracha pisal tudi zastran hrvaških knjig, o
katerih se je Trubar ob neki priliki pred tem izrazil, da je v njih »viel falsch«,
s čimer se je spravil v zamero pri Štefanu Konzulu, ki mu že itak ni bil prav
naklonjen, pa tudi pri Ungnadu.14
Da bi prišli reči do dna, so deželni odborniki Ahacu baronu Thurnu
poverili nalogo, da skliče udeležene, zadevo razjasni in o vsem primerno po-
roča Ungnadu. Na sestanku se je debata močno razvnela prav ob vprašanju
Enih duhovnih peisni, kajti baron Thurn je Klombnerja opozoril, da si podob-
10 M. Klombner Ivanu baronu Ungnadu, september 1561, v Slavischer Bücherdruck, fasc. I (kopija v Ro-
kopisi zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ms 1062); glej tudi Rupel, op. cit., 126.
11 Rupel, op. cit., 159, 160. Theodor Elze, Primus Trubers Briefe (Tübingen: Litterarischen Verein in
Stutttgart, 1897), 258.
12 France Kidrič, Lenart Mravlja, v Slovenski biografski leksikon 1925–1991, http://nl.ijs.si:8080/fedora/
get/sbl:1759/VIEW/ (8. 2 2015).
13 Slovenski reformator ni omenjene zbirke nikoli štel za svoj tisk, kar med drugim kažeta tudi
podnaslova na naslovnem listu k Enim psalmom, temu celemu catehizmu 1567 in Temu celemu catehiz-
mu, enim psalmom 1574. Prvoimenovane namreč Trubar šteje za drugo edicijo pesmarice – očitno
je za prvo štel Catechismus 1550 –, Ta celi catehismus 1574 pa za tretjo. Prim. Rupel, op. cit., 191.
14 Rupel, op. cit., 144–146, 159.
27
slovenskih cerkvenih pesmi, ker meni, da niso rimane. Ne moremo pa vsega ri-
mati. To bo prišlo in se uredilo s časom. Ali naj med tem sedimo kot mutci? Pes
mi izboljšajo v srenji toliko kot preprosta pridiga.«10
Toda zgodba s tem še zdaleč ni bila končana, kajti Klombner, ki so ga so-
dobniki označevali kot »nemirno osebo«,11 ni kar tako zlahka opustil misli
na izdajo svoje pesmarice.
Zato je takoj, ko je Trubar dokončno odložil svoje obveznosti v bib-
ličnem zavodu v Urachu, tja poslal Jurija Juričiča in z njim rokopis svojega
kancion ala, ki ga je glavnemu podporniku uraške tiskarne Ivanu Ungnadu
baronu Žovneškemu priporočil z besedami, da gre zgolj za prevode Luthro-
vih pesmi. Dodal je še, da je potreba po tej pesmarici zares velika in da prev-
zema odgovornost zanjo. Nato je Ungnadu poslal še tiskarskega pomočnika
Lenarta Mravljo,12 čigar posebna referenca pri oskrbovanju tiska naj bi bila,
da je znal Mravlja zapeti menda vse pesmi iz kancionala. Tako je prišlo jese-
ni 1563 iz tiska 1000 izvodov pesmarice, ki so ji sestavljalci nadeli ime Ene du-
hovne peisni.
Trubar je moral biti seveda močno nejevoljen, pa tudi začuden, da se je
med Kranjci pod njegovim imenom pojavila prav taista zbirka, ki jo je sam iz-
recno odklonil.13 Še več: da se knjige, čeprav je bil v Urachu še vedno ravna-
telj in zato odgovoren za imprimatur reči, ki so šle v tisk, izdajajo brez njegove
vednosti in dovoljenja ali celo v izrecnem nasprotju z njim, in to za njegovim
hrbtom. Poleg tega je Ungnad iz Uracha pisal tudi zastran hrvaških knjig, o
katerih se je Trubar ob neki priliki pred tem izrazil, da je v njih »viel falsch«,
s čimer se je spravil v zamero pri Štefanu Konzulu, ki mu že itak ni bil prav
naklonjen, pa tudi pri Ungnadu.14
Da bi prišli reči do dna, so deželni odborniki Ahacu baronu Thurnu
poverili nalogo, da skliče udeležene, zadevo razjasni in o vsem primerno po-
roča Ungnadu. Na sestanku se je debata močno razvnela prav ob vprašanju
Enih duhovnih peisni, kajti baron Thurn je Klombnerja opozoril, da si podob-
10 M. Klombner Ivanu baronu Ungnadu, september 1561, v Slavischer Bücherdruck, fasc. I (kopija v Ro-
kopisi zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, Ms 1062); glej tudi Rupel, op. cit., 126.
11 Rupel, op. cit., 159, 160. Theodor Elze, Primus Trubers Briefe (Tübingen: Litterarischen Verein in
Stutttgart, 1897), 258.
12 France Kidrič, Lenart Mravlja, v Slovenski biografski leksikon 1925–1991, http://nl.ijs.si:8080/fedora/
get/sbl:1759/VIEW/ (8. 2 2015).
13 Slovenski reformator ni omenjene zbirke nikoli štel za svoj tisk, kar med drugim kažeta tudi
podnaslova na naslovnem listu k Enim psalmom, temu celemu catehizmu 1567 in Temu celemu catehiz-
mu, enim psalmom 1574. Prvoimenovane namreč Trubar šteje za drugo edicijo pesmarice – očitno
je za prvo štel Catechismus 1550 –, Ta celi catehismus 1574 pa za tretjo. Prim. Rupel, op. cit., 191.
14 Rupel, op. cit., 144–146, 159.
27
