Page 31 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 31
»nemirna oseba« in »plagiat«
mičnih pisanj prisotna tudi na protestantski strani, priča odlok Trubarjevega
kasnejšega nemškega suverena, vojvode Krištofa Württemberškega, ki je tis
karje, knjigovezce in vse, ki so imeli na njegovem ozemlju kakorkoli opravka z
izdajanjem ali s prometom s knjigami, celo tujce, ki so obiskovali tedenske ali
letne sejme, pod pretnjo ostre kazni opomnil, da ne smejo imeli naprodaj ali
prodajati nobenih sektaških (tj. tekstov, ki se ne bi ujemali s sprejeto doktrino
deželne cerkve) in zmotnih, krivoverskih knjig. Tudi ne sramotilnih ali pre
grešnih pisanj ter drugih, njim enakih.18
Prvi superintendent »cerkve slovenskega jezika« je mogel na Kranjskem
tisti čas pridigati predvsem zaradi razmerja sil(nic) na politični šahovnici med
deželnimi stanovi in nadvojvodo Karlom ter zaradi slednjega sorazmerno po-
pustljive in ne neposredno bojevite politike do drugovercev v lastnih dednih
deželah. Trubar je tako povsem upravičeno opozoril: »Če to cesar izve, ne bi
prijel vas, ampak mene. Potuhnili ste se in se skrili za moje ime.«19
Poleg omenjenega pa je sodu dokončno izbil dno plagiat, ki si ga je kot
urednik pesmarice dovolil podjetni tajnik deželnih stanov. Mož je namreč pod
prevod nemške božične pesmi Gelobet seist du, Jesu Christ (O Jezus Christus,
naš gospud),20 ki je imela že pred reformacijo mesto v cerkvenem petju v nem-
škem jeziku – Luther je k izhodiščni kitici zložil še šest svojih –, podpisal kar
svojega sinu Hansa. Trubar je tako Klombnerju očital, da je Klombner mlaj-
ši »ukradel« njegovo pesem, kar je Hansov oče s stisnjenimi zobmi priznal.21
Slednje pa ob dejstvu, da je bila Trubarjeva pesem z neznatnimi tipografskimi
spremembami zelo verjetno objavljena tudi v Enih psalmih, tem celem catehiz-
mu 1567, zagotovo pa v Tem celem catehizmu, enih psalmih 1574, in ob konsta-
taciji, da ima jezikovno podobo, sorodno Trubarjevemu jeziku in drugačno od
siceršnjega uzusa v Enih duhovnih peisnih, pomeni, da je moral Trubar morda
spravljati svoje prevode ustno ali v rokopisu v obtok že pred natisom v pesma-
rici.
Reč se je nazadnje razpletla tako, da so deželni stanovi vzeli med palec
in kazalec pero ter nato Ungnadu na Nemško poslali scela stvarno pisanje, ki
pa je imelo pomenljiv pripis. V njem je bilo stopljeno na prste Klombnerjevim
slovstvenim ambicijam, zlasti tedaj, ko je nastopal kot prosti strelec brez do-
govora z ravnateljem uraškega zavoda Trubarjem in brez aprobacije deželnih
stanov. Pri baronu Ungnadu so namreč stanovi zoper Ene duhovne peisni pro-
18 Gerd Brinkhus, Zwischen Privilegien und Zensur. Das Verhältnis von Buchgewerbe und Universität, Eine
Stadt des Buches, Tübingen 1498–1998 (Tübingen: Stadtmuseum, 1998), 11–20, tukaj 14.
19 Rupel, op. cit., 161.
20 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 105–107.
21 Rupel, op. cit., 162.
29
mičnih pisanj prisotna tudi na protestantski strani, priča odlok Trubarjevega
kasnejšega nemškega suverena, vojvode Krištofa Württemberškega, ki je tis
karje, knjigovezce in vse, ki so imeli na njegovem ozemlju kakorkoli opravka z
izdajanjem ali s prometom s knjigami, celo tujce, ki so obiskovali tedenske ali
letne sejme, pod pretnjo ostre kazni opomnil, da ne smejo imeli naprodaj ali
prodajati nobenih sektaških (tj. tekstov, ki se ne bi ujemali s sprejeto doktrino
deželne cerkve) in zmotnih, krivoverskih knjig. Tudi ne sramotilnih ali pre
grešnih pisanj ter drugih, njim enakih.18
Prvi superintendent »cerkve slovenskega jezika« je mogel na Kranjskem
tisti čas pridigati predvsem zaradi razmerja sil(nic) na politični šahovnici med
deželnimi stanovi in nadvojvodo Karlom ter zaradi slednjega sorazmerno po-
pustljive in ne neposredno bojevite politike do drugovercev v lastnih dednih
deželah. Trubar je tako povsem upravičeno opozoril: »Če to cesar izve, ne bi
prijel vas, ampak mene. Potuhnili ste se in se skrili za moje ime.«19
Poleg omenjenega pa je sodu dokončno izbil dno plagiat, ki si ga je kot
urednik pesmarice dovolil podjetni tajnik deželnih stanov. Mož je namreč pod
prevod nemške božične pesmi Gelobet seist du, Jesu Christ (O Jezus Christus,
naš gospud),20 ki je imela že pred reformacijo mesto v cerkvenem petju v nem-
škem jeziku – Luther je k izhodiščni kitici zložil še šest svojih –, podpisal kar
svojega sinu Hansa. Trubar je tako Klombnerju očital, da je Klombner mlaj-
ši »ukradel« njegovo pesem, kar je Hansov oče s stisnjenimi zobmi priznal.21
Slednje pa ob dejstvu, da je bila Trubarjeva pesem z neznatnimi tipografskimi
spremembami zelo verjetno objavljena tudi v Enih psalmih, tem celem catehiz-
mu 1567, zagotovo pa v Tem celem catehizmu, enih psalmih 1574, in ob konsta-
taciji, da ima jezikovno podobo, sorodno Trubarjevemu jeziku in drugačno od
siceršnjega uzusa v Enih duhovnih peisnih, pomeni, da je moral Trubar morda
spravljati svoje prevode ustno ali v rokopisu v obtok že pred natisom v pesma-
rici.
Reč se je nazadnje razpletla tako, da so deželni stanovi vzeli med palec
in kazalec pero ter nato Ungnadu na Nemško poslali scela stvarno pisanje, ki
pa je imelo pomenljiv pripis. V njem je bilo stopljeno na prste Klombnerjevim
slovstvenim ambicijam, zlasti tedaj, ko je nastopal kot prosti strelec brez do-
govora z ravnateljem uraškega zavoda Trubarjem in brez aprobacije deželnih
stanov. Pri baronu Ungnadu so namreč stanovi zoper Ene duhovne peisni pro-
18 Gerd Brinkhus, Zwischen Privilegien und Zensur. Das Verhältnis von Buchgewerbe und Universität, Eine
Stadt des Buches, Tübingen 1498–1998 (Tübingen: Stadtmuseum, 1998), 11–20, tukaj 14.
19 Rupel, op. cit., 161.
20 Zbrana dela Primoža Trubarja IV, 105–107.
21 Rupel, op. cit., 162.
29
