Page 35 - Pelc, Stanko. 2015. Mestno prebivalstvo Slovenije. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 35
Mesta in »nemesta« v svetu in v Sloveniji 35
praksi izpeljali z uvedbo statističnih metropolitanskih območij (MSA me-
tropolitan statistical area). Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kako po-
membne so razlike med prebivalci gosto poseljenih osrednjih delov mest
in prebivalci zunajmestnih, redkeje poseljenih območij z manj ali več po-
deželskimi značilnostmi. Da so si v številnih pogledih podobni, ni dvoma
(izobrazba, dejavnostna struktura, kraj dela ipd.), toda čeprav niso tipični
»podeželani«, se njihov vsakdanjik v povprečju vendarle precej razlikuje
od vsakdanjika mestnih prebivalcev. Vprašanje, ki bi si ga torej na tem mes-
tu morali postaviti navajani avtorji, je, koliko to vpliva na »demografsko
vedenje« teh prebivalcev. Ti v spreminjajočem se vzorcu poselitve, z zna-
čilnim razprševanjem tako poselitve kot središčnih funkcij, vidijo izziv v
opredeljevanju tega, kaj sploh so ključne sestavine »mesta« oziroma na-
selbinske enote (Hugo, Champion in Lattes, 2003, 288). Ali je to mogo-
če vse, kar sodi znotraj nekih administrativno določenih meja mesta? Je to
strnjeno pozidano območje povezano z glavnim mestnim središčem? Ali je
to morda pozidano območje okrog glavnega središča skupaj s središči, s ka-
terimi je povezano s strnjeno obcestno poselitvijo? Ali pa je to kar celotno
območje, s katerega neko mesto črpa delovno silo? Odgovora na ta vpraša-
nja sicer ne dobimo, saj iz navajanega dela lahko izvemo le, da so se v ZDA
lotili popravljanja pristopa pri opredeljevanju (ne)metropolitanskih obmo-
čij. Glavna sprememba, s katero naj bi bolje zajeli tudi nove mešane oblike
»mestnih« območij, je znižanje praga za opredeljevanje metropolitansko-
sti in uvedba mikropolitanskih območij.
Preden predstavimo naše razmišljanje o odgovorih na zgoraj zastavlje-
na vprašanja, poglejmo še tretji vidik delitve mesto-podeželje, ki ga je po-
dal Hugo s soavtorjema. Ta delitev je po njihovem mnenju, ne glede na to,
kako jo gledamo (dvopolno ali kot kontinuum z dvema nasprotnima skraj-
nostima), po svojem značaju enodimenzionalna. Naselja oziroma poselit-
veni vzorci pa so vse prej kot enodimenzionalni. Zato bi bilo treba pri nji-
hovem razločevanju upoštevati vsaj tri dimenzije (Coombes in Raybould,
2001, citirano po (Hugo, Champion in Lattes, 2003):
• velikost naselja (od metropolitanskih do zaselkov),
• gostota (od velike gostote do redke poselitve),
• dostopnost (od središčnih območij z dobro dostopnostjo do zelo
oddaljenih slabo dostopnih).
Vsako od navedenih dimenzij naj bi bilo nujno treba meriti ločeno od
drugih dveh in nikakršno nadomeščanje ene z drugo naj bi ne bilo dopust-
no.
praksi izpeljali z uvedbo statističnih metropolitanskih območij (MSA me-
tropolitan statistical area). Seveda se ob tem postavlja vprašanje, kako po-
membne so razlike med prebivalci gosto poseljenih osrednjih delov mest
in prebivalci zunajmestnih, redkeje poseljenih območij z manj ali več po-
deželskimi značilnostmi. Da so si v številnih pogledih podobni, ni dvoma
(izobrazba, dejavnostna struktura, kraj dela ipd.), toda čeprav niso tipični
»podeželani«, se njihov vsakdanjik v povprečju vendarle precej razlikuje
od vsakdanjika mestnih prebivalcev. Vprašanje, ki bi si ga torej na tem mes-
tu morali postaviti navajani avtorji, je, koliko to vpliva na »demografsko
vedenje« teh prebivalcev. Ti v spreminjajočem se vzorcu poselitve, z zna-
čilnim razprševanjem tako poselitve kot središčnih funkcij, vidijo izziv v
opredeljevanju tega, kaj sploh so ključne sestavine »mesta« oziroma na-
selbinske enote (Hugo, Champion in Lattes, 2003, 288). Ali je to mogo-
če vse, kar sodi znotraj nekih administrativno določenih meja mesta? Je to
strnjeno pozidano območje povezano z glavnim mestnim središčem? Ali je
to morda pozidano območje okrog glavnega središča skupaj s središči, s ka-
terimi je povezano s strnjeno obcestno poselitvijo? Ali pa je to kar celotno
območje, s katerega neko mesto črpa delovno silo? Odgovora na ta vpraša-
nja sicer ne dobimo, saj iz navajanega dela lahko izvemo le, da so se v ZDA
lotili popravljanja pristopa pri opredeljevanju (ne)metropolitanskih obmo-
čij. Glavna sprememba, s katero naj bi bolje zajeli tudi nove mešane oblike
»mestnih« območij, je znižanje praga za opredeljevanje metropolitansko-
sti in uvedba mikropolitanskih območij.
Preden predstavimo naše razmišljanje o odgovorih na zgoraj zastavlje-
na vprašanja, poglejmo še tretji vidik delitve mesto-podeželje, ki ga je po-
dal Hugo s soavtorjema. Ta delitev je po njihovem mnenju, ne glede na to,
kako jo gledamo (dvopolno ali kot kontinuum z dvema nasprotnima skraj-
nostima), po svojem značaju enodimenzionalna. Naselja oziroma poselit-
veni vzorci pa so vse prej kot enodimenzionalni. Zato bi bilo treba pri nji-
hovem razločevanju upoštevati vsaj tri dimenzije (Coombes in Raybould,
2001, citirano po (Hugo, Champion in Lattes, 2003):
• velikost naselja (od metropolitanskih do zaselkov),
• gostota (od velike gostote do redke poselitve),
• dostopnost (od središčnih območij z dobro dostopnostjo do zelo
oddaljenih slabo dostopnih).
Vsako od navedenih dimenzij naj bi bilo nujno treba meriti ločeno od
drugih dveh in nikakršno nadomeščanje ene z drugo naj bi ne bilo dopust-
no.
