Page 34 - Pelc, Stanko. 2015. Mestno prebivalstvo Slovenije. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 34
Mestno prebivalstvo Slovenije
gniti jasne meje med mestnimi in nemestnimi območji, je povsem priča-
kovano. Do tega slej ko prej pride vsakdo, ki poskuša najti opredelitev za
mesto oziroma za mestna območja. Da nimamo opravka z dvema jasno raz-
ločjivima tipoma naselij oziroma poselitve, so ugotavljali številni avtorji, ki
so poskušali to težavo reševati v okviru pojma mestno-podeželskega kon-
tinuuma (urban-rural continuum), kjer sta mestno in podeželsko zgolj dve
skrajnosti ene neprekinjene celote, znotraj katere vsako naselje oziroma po-
seljeno območje zaseda svoj položaj nekje med eno in drugo od teh dveh
skrajnosti. Tako je mogoče k problemu pristopiti z ugotavljanjem stopnje
mestnosti ali pa podeželskosti z uporabo različnih kriterijev. Citirani av-
torji se zavzemajo za to, da je treba ustrezno pozornost posvetiti predvsem
temu, na koliko kategorij je treba razdeliti mestno-podeželski kontinuum
in to ob upoštevanju tako konceptualnih kot praktičnih izhodišč. Ob tem
34 pa bi bilo treba razmisliti tudi o tem, kolikšen naj bi bil poudarek, ki bi ga
dali prebivalcem v primerjavi s krajem. Ne gre namreč pozabiti dejstva, da
sodobni človek lahko velik del svojega časa preživi v različnih krajih (kraj
dela, kraj bivanja, kraj oskrbe), kar je posledica bistveno povečane mobilno-
sti (Hugo, Champion in Lattes, 2003, 285).
Druga stvar, ki jo v zvezi s problemom neustreznosti dvopolne deli-
tve na mesta in »nemesta« vidijo zgoraj citirani avtorji, je potreba po
ustreznem prepoznavanju in vključevanju novih urbanih oblik v obrav-
navo te problematike. Sem najprej uvrščajo suburbanizacijo, oblikovanje
zunajmestnih prehodnih območij s selitvijo posameznih funkcij, značil-
nih za mestna središča, na robna območja mest in nenadzorovano širjenje
mestnih površin (urban sprawl). Po različnih avtorjih povzemajo poime-
novanja za taka območja, kot so »technoburb«, »exurbia« ali »perime-
tropolitanska« območja. V teh imamo opravka z vdorom mestnih funk-
cij, nekdaj tradicionalno vezanih na mestna središča, v podeželsko okolico,
ki se tako iz tradicionalno kmetijske spremeni v območje, kjer se izmenju-
jejo in prepletajo mestno podeželske značilnosti. Ob opremljenosti z de-
javnostmi je to tudi stanovanjsko območje za ljudi, ki delajo v mestu, in
za upokojence, za katero je značilna nizka stanovanjska gostota (Hugo,
Champion in Lattes, 2003, 286). V Združenih državah Amerike naj bi na
takih območjih živela kar četrtina vseh prebivalcev. Podatek so navajani av-
torji povzeli po Nelsonu in Duekerju (Nelson in Dueker, 1990). Z uporabo
funkcionalnega kriterija za določanje mestnih območij lahko z upošteva-
njem različnih mejnih vrednosti mestna območja raztegnemo tudi čez več-
ji ali manjši del obmestja, ki je z osrednjimi mestnimi območji bolj ali manj
funkcionalno povezan (kar je bil tudi eden kriterijev slovenskih oprede-
ljevalcev mestnih območij). V ZDA je to sorazmerno stara stvar, ki so jo v
gniti jasne meje med mestnimi in nemestnimi območji, je povsem priča-
kovano. Do tega slej ko prej pride vsakdo, ki poskuša najti opredelitev za
mesto oziroma za mestna območja. Da nimamo opravka z dvema jasno raz-
ločjivima tipoma naselij oziroma poselitve, so ugotavljali številni avtorji, ki
so poskušali to težavo reševati v okviru pojma mestno-podeželskega kon-
tinuuma (urban-rural continuum), kjer sta mestno in podeželsko zgolj dve
skrajnosti ene neprekinjene celote, znotraj katere vsako naselje oziroma po-
seljeno območje zaseda svoj položaj nekje med eno in drugo od teh dveh
skrajnosti. Tako je mogoče k problemu pristopiti z ugotavljanjem stopnje
mestnosti ali pa podeželskosti z uporabo različnih kriterijev. Citirani av-
torji se zavzemajo za to, da je treba ustrezno pozornost posvetiti predvsem
temu, na koliko kategorij je treba razdeliti mestno-podeželski kontinuum
in to ob upoštevanju tako konceptualnih kot praktičnih izhodišč. Ob tem
34 pa bi bilo treba razmisliti tudi o tem, kolikšen naj bi bil poudarek, ki bi ga
dali prebivalcem v primerjavi s krajem. Ne gre namreč pozabiti dejstva, da
sodobni človek lahko velik del svojega časa preživi v različnih krajih (kraj
dela, kraj bivanja, kraj oskrbe), kar je posledica bistveno povečane mobilno-
sti (Hugo, Champion in Lattes, 2003, 285).
Druga stvar, ki jo v zvezi s problemom neustreznosti dvopolne deli-
tve na mesta in »nemesta« vidijo zgoraj citirani avtorji, je potreba po
ustreznem prepoznavanju in vključevanju novih urbanih oblik v obrav-
navo te problematike. Sem najprej uvrščajo suburbanizacijo, oblikovanje
zunajmestnih prehodnih območij s selitvijo posameznih funkcij, značil-
nih za mestna središča, na robna območja mest in nenadzorovano širjenje
mestnih površin (urban sprawl). Po različnih avtorjih povzemajo poime-
novanja za taka območja, kot so »technoburb«, »exurbia« ali »perime-
tropolitanska« območja. V teh imamo opravka z vdorom mestnih funk-
cij, nekdaj tradicionalno vezanih na mestna središča, v podeželsko okolico,
ki se tako iz tradicionalno kmetijske spremeni v območje, kjer se izmenju-
jejo in prepletajo mestno podeželske značilnosti. Ob opremljenosti z de-
javnostmi je to tudi stanovanjsko območje za ljudi, ki delajo v mestu, in
za upokojence, za katero je značilna nizka stanovanjska gostota (Hugo,
Champion in Lattes, 2003, 286). V Združenih državah Amerike naj bi na
takih območjih živela kar četrtina vseh prebivalcev. Podatek so navajani av-
torji povzeli po Nelsonu in Duekerju (Nelson in Dueker, 1990). Z uporabo
funkcionalnega kriterija za določanje mestnih območij lahko z upošteva-
njem različnih mejnih vrednosti mestna območja raztegnemo tudi čez več-
ji ali manjši del obmestja, ki je z osrednjimi mestnimi območji bolj ali manj
funkcionalno povezan (kar je bil tudi eden kriterijev slovenskih oprede-
ljevalcev mestnih območij). V ZDA je to sorazmerno stara stvar, ki so jo v
