Page 65 - Pelc, Stanko. 2015. Mestno prebivalstvo Slovenije. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 65
Značilnosti mestnega prebivalstva Slovenije 65
preko 300 prebivalcev na hektar ima Velenje več kot tretjino svojega prebi-
valstva, v Novem mestu in še posebno pri Ptuju pa delež tega razreda gosto-
te ne dosega niti dvajsetine prebivalstva.
Druga vrsta gostote, ki pride v poštev pri opredeljevanju »urbanega«
statusa naselij, je stavbna gostota. Drobne s sodelavci (2014) je s pomočjo
hektarske mreže poleg gostote prebivalstva ugotavljal tudi gostoto stavb s
hišnimi številkami. V tem primeru so računali gostoto hišnih številk na
hektar. Tak kazalnik se zdi vprašljiv tako z vidika njihove raziskave (opre-
deljevanje mestnosti) kot tudi z vidika naših potreb. Ni namreč upošte-
van tip stavbe glede na število stanovanj (eno-, dvo-, tri-, večstanovanjske).
V ljubljanskih Dravljah v hektarsko celico pade le 6 do 8 hišnih številk pri
blokih s sto in več stanovanji. V neposredni bližini pa je v soseski vrstnih
hiš gostota hišnih številk na hektar vsaj dva- do trikrat višja. Z vidika nači-
na bivanja taka gostota nikakor ne kaže ustrezne slike.
Število prebivalcev na hišno številko kot kriterij mestnosti
V naši raziskavi smo želeli računati gostote, kolikor je mogoče preprosto
(tako kot npr. bruto gostote), in se hkrati izogniti težavam z neposeljenimi
površinami. To smo poskušali narediti tako, da smo ob uporabi prostorskih
okolišev kot najmanjših prostorskih enot v Sloveniji gostoto ugotavljali ne
na površino prostorskega okoliša, ampak smo ugotavljali število prebival-
cev na stavbo oziroma na hišno številko. V veliki večini primerov se stano-
vanjska stavba ujema s hišno številko, ne pa vedno, saj obstajajo posamezne
stanovanjske zgradbe, ki so po videzu ena stavba z več hišnimi številkami.
Gre pa za primere, ki so na območju najvišjih stanovanjskih gostot in zato
to nima bistvenega vpliva na delitev območij na razrede glede na gostoto.
Naš prvi poskus opredeliti gostoto poseljenosti v posameznem prostor-
skem okolišu je temeljil na predpostavki, da bi ob postavljenem pragu med
devet in deset prebivalci na hišno številko morali v glavnem izluščiti eno-
in dvostanovanjske hiše in kjer te prevladujejo, gre za območja z nizko go-
stoto poselitve. Ob predpostavki, da imamo lahko ob dveh nadpovprečno
velikih družinah na isti hišni številki tudi deset oseb in več, smo oblikovali
naslednji razred z 10 do 19 prebivalci na hišno številko. V ta razred padejo
tudi že nekatere manjše večstanovanjske stavbe, a gostota v celoti gledano
zaradi tega še vedno ni prav visoka. Da bi razločili manjše večstanovanjske
hiše od večjih, smo oblikovali še razred od 20 do 35 prebivalcev na hišno
številko, od 35 naprej pa bi po tej subjektivno opredeljeni delitvi že večino-
ma šlo za stanovanjske stavbe z 10 in več stanovanji.
Po tej temeljni delitvi vseh hišnih številk v štiri razrede smo za vse pro-
storske okoliše izračunali deleže stavb po posameznih razredih in v nas-
preko 300 prebivalcev na hektar ima Velenje več kot tretjino svojega prebi-
valstva, v Novem mestu in še posebno pri Ptuju pa delež tega razreda gosto-
te ne dosega niti dvajsetine prebivalstva.
Druga vrsta gostote, ki pride v poštev pri opredeljevanju »urbanega«
statusa naselij, je stavbna gostota. Drobne s sodelavci (2014) je s pomočjo
hektarske mreže poleg gostote prebivalstva ugotavljal tudi gostoto stavb s
hišnimi številkami. V tem primeru so računali gostoto hišnih številk na
hektar. Tak kazalnik se zdi vprašljiv tako z vidika njihove raziskave (opre-
deljevanje mestnosti) kot tudi z vidika naših potreb. Ni namreč upošte-
van tip stavbe glede na število stanovanj (eno-, dvo-, tri-, večstanovanjske).
V ljubljanskih Dravljah v hektarsko celico pade le 6 do 8 hišnih številk pri
blokih s sto in več stanovanji. V neposredni bližini pa je v soseski vrstnih
hiš gostota hišnih številk na hektar vsaj dva- do trikrat višja. Z vidika nači-
na bivanja taka gostota nikakor ne kaže ustrezne slike.
Število prebivalcev na hišno številko kot kriterij mestnosti
V naši raziskavi smo želeli računati gostote, kolikor je mogoče preprosto
(tako kot npr. bruto gostote), in se hkrati izogniti težavam z neposeljenimi
površinami. To smo poskušali narediti tako, da smo ob uporabi prostorskih
okolišev kot najmanjših prostorskih enot v Sloveniji gostoto ugotavljali ne
na površino prostorskega okoliša, ampak smo ugotavljali število prebival-
cev na stavbo oziroma na hišno številko. V veliki večini primerov se stano-
vanjska stavba ujema s hišno številko, ne pa vedno, saj obstajajo posamezne
stanovanjske zgradbe, ki so po videzu ena stavba z več hišnimi številkami.
Gre pa za primere, ki so na območju najvišjih stanovanjskih gostot in zato
to nima bistvenega vpliva na delitev območij na razrede glede na gostoto.
Naš prvi poskus opredeliti gostoto poseljenosti v posameznem prostor-
skem okolišu je temeljil na predpostavki, da bi ob postavljenem pragu med
devet in deset prebivalci na hišno številko morali v glavnem izluščiti eno-
in dvostanovanjske hiše in kjer te prevladujejo, gre za območja z nizko go-
stoto poselitve. Ob predpostavki, da imamo lahko ob dveh nadpovprečno
velikih družinah na isti hišni številki tudi deset oseb in več, smo oblikovali
naslednji razred z 10 do 19 prebivalci na hišno številko. V ta razred padejo
tudi že nekatere manjše večstanovanjske stavbe, a gostota v celoti gledano
zaradi tega še vedno ni prav visoka. Da bi razločili manjše večstanovanjske
hiše od večjih, smo oblikovali še razred od 20 do 35 prebivalcev na hišno
številko, od 35 naprej pa bi po tej subjektivno opredeljeni delitvi že večino-
ma šlo za stanovanjske stavbe z 10 in več stanovanji.
Po tej temeljni delitvi vseh hišnih številk v štiri razrede smo za vse pro-
storske okoliše izračunali deleže stavb po posameznih razredih in v nas-
