Page 28 - Jere Jakulin, Tadeja, 2016. Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 28
litativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu
Modeliranje konkretnih sistemov zahteva določeno znanje
eKlem(eein)te∈siEstem(laas(tvnkolsjut čenleomsetnisttoivm) izinz aomkoelnjao)min, da ugotovimo pomembne
teorijoT (ei , e j ) ⊂ R , ki
bo razložila odnose med elementi. V bistvu je postopek modeliranja real-
nosti induktiven in predstavlja model realnega sistema. Z drugimi beseda-
mi, modeliranje predstavlja aktivnost opisovanja naših izkustev z upora-
bo enega obstoječih jezikov znotraj okvira določene teorije (npr. formalna
konceptualna analiza, opisana v Wolff 1999). Po tej poti postanejo naše iz-
kušnje dostopne drugim. Lahko so dokazane, potrjene, zavrnjene, razšir-
jene ali posplošene.
Paradigma je lahko napisana s trojico (O, S, M ) , kjer O predstavlja
opazovalca (subjekt), S realni sistem in M model objekta (Kljajić 1994;
Kljajić in Jere Lazanski 2001), kar je na moč podobno Peirceovi triadni fi-
28 lozofiji (1867).
Opis sistema je odvisen od točno določenega cilja in raziskovalčeve-
ga stališča. Z metodološkega stališča, ki je pomembnejše, lahko razume-
mo zgolj kompleksne sisteme kot celoto, kar pomeni v njihovi popolni po-
dobi v okolju. Z vidika realističnih, splošno sprejemljivih vidikov zunanji
svet obstoji neodvisno od opazovalcev, ni direktno opazen in za njegovo
predstavitev nastavimo poenostavljene modele.
Zanka med opazovalcem S in objektom O je ključnega pomena v opisu
in predstavitvi objekta. Opazovalec je človek z vsemi svojimi kognitivnimi
kvalitetami, medtem ko je objekt raziskovanja nekaj popolnoma drugega.
Objekt našega raziskovanja obstaja, ne glede na to, kako ga opišemo,
obstoji že sam po sebi. Objekt in sistem imata v našem primeru isti pomen.
Tretji člen trojice, M, je posledičen in predstavlja model ali sliko analizi-
ranega sistema O. Zanka O ↔ S na Sliki 4 označuje odsev človeške iz-
kušnje na konkretno realnost. To predstavlja naš mentalni model »not-
ranje videnje« konkretne realnosti. Odnos S ↔ M predstavlja problem
predstavitve znanja, predvsem kar zadeva prenos mentalnega modela v de-
janskega. Zanka O ↔ M predstavlja fazo ocenjevanja modela ali dokaz
sodelovanja teorije in prakse, ki omogoči prenos splošnih izkušenj v pravi-
la in zakone. Odnos S → O → M ni nič drugega kot aktivna zanka su-
bjekta v fazi potrjevanja objekta. Zanka M → O → S predstavlja proces
učenja in posploševanja. Tako kot za kompleksnost objekta O lahko go-
vorimo za stanje znanj, ciljev in ocen S o homomorfni in izomorfni zvezi
med modelom in izvirnikom. Očitna je relativnost znanja, teorije in znan-
stvenih modelov, ki se razvijajo neprestano skozi čas v spoštljivi interakci-
ji s procesom civilizacije. Te lastnosti opazovalca lahko strnemo kot pod-
množico produkta:
Modeliranje konkretnih sistemov zahteva določeno znanje
eKlem(eein)te∈siEstem(laas(tvnkolsjut čenleomsetnisttoivm) izinz aomkoelnjao)min, da ugotovimo pomembne
teorijoT (ei , e j ) ⊂ R , ki
bo razložila odnose med elementi. V bistvu je postopek modeliranja real-
nosti induktiven in predstavlja model realnega sistema. Z drugimi beseda-
mi, modeliranje predstavlja aktivnost opisovanja naših izkustev z upora-
bo enega obstoječih jezikov znotraj okvira določene teorije (npr. formalna
konceptualna analiza, opisana v Wolff 1999). Po tej poti postanejo naše iz-
kušnje dostopne drugim. Lahko so dokazane, potrjene, zavrnjene, razšir-
jene ali posplošene.
Paradigma je lahko napisana s trojico (O, S, M ) , kjer O predstavlja
opazovalca (subjekt), S realni sistem in M model objekta (Kljajić 1994;
Kljajić in Jere Lazanski 2001), kar je na moč podobno Peirceovi triadni fi-
28 lozofiji (1867).
Opis sistema je odvisen od točno določenega cilja in raziskovalčeve-
ga stališča. Z metodološkega stališča, ki je pomembnejše, lahko razume-
mo zgolj kompleksne sisteme kot celoto, kar pomeni v njihovi popolni po-
dobi v okolju. Z vidika realističnih, splošno sprejemljivih vidikov zunanji
svet obstoji neodvisno od opazovalcev, ni direktno opazen in za njegovo
predstavitev nastavimo poenostavljene modele.
Zanka med opazovalcem S in objektom O je ključnega pomena v opisu
in predstavitvi objekta. Opazovalec je človek z vsemi svojimi kognitivnimi
kvalitetami, medtem ko je objekt raziskovanja nekaj popolnoma drugega.
Objekt našega raziskovanja obstaja, ne glede na to, kako ga opišemo,
obstoji že sam po sebi. Objekt in sistem imata v našem primeru isti pomen.
Tretji člen trojice, M, je posledičen in predstavlja model ali sliko analizi-
ranega sistema O. Zanka O ↔ S na Sliki 4 označuje odsev človeške iz-
kušnje na konkretno realnost. To predstavlja naš mentalni model »not-
ranje videnje« konkretne realnosti. Odnos S ↔ M predstavlja problem
predstavitve znanja, predvsem kar zadeva prenos mentalnega modela v de-
janskega. Zanka O ↔ M predstavlja fazo ocenjevanja modela ali dokaz
sodelovanja teorije in prakse, ki omogoči prenos splošnih izkušenj v pravi-
la in zakone. Odnos S → O → M ni nič drugega kot aktivna zanka su-
bjekta v fazi potrjevanja objekta. Zanka M → O → S predstavlja proces
učenja in posploševanja. Tako kot za kompleksnost objekta O lahko go-
vorimo za stanje znanj, ciljev in ocen S o homomorfni in izomorfni zvezi
med modelom in izvirnikom. Očitna je relativnost znanja, teorije in znan-
stvenih modelov, ki se razvijajo neprestano skozi čas v spoštljivi interakci-
ji s procesom civilizacije. Te lastnosti opazovalca lahko strnemo kot pod-
množico produkta:
