Page 31 - Jere Jakulin, Tadeja, 2016. Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 31
Modeli in modeliranje ciljno usmerjenih sistemov v okviru sistemskega pristopa 31
stva), semantična ali interpretativna in pragmatična oz. vrednostno upo-
rabna korektnost.
Fizični modeli so ponavadi analogne ali v istem materialu narejene mi-
niaturne podobe, ki so zaradi obstoja analogij med oblikami in obnaša-
njem zelo koristne za raziskave, ki bi bile v primeru raziskovanja origina-
la drage in nevarne.
Matematični ali formalni modeli so abstraktni in najnatančnejši opi-
si nekega objekta.
Matematični model brez predhodnih faz v opisu nekega objekta je brez
pomena.
Vrste matematičnih modelov so lahko zelo različne, grafi, tabele, enač-
be, logični simboli itn., ki ponazarjajo določeno stanje sistema in njegovo
obnašanje. Zaradi svoje natančnosti v izražanju in možnosti za analizo pri-
hodnjega obnašanja sistemov v kvantitativni obliki so matematični modeli
najzanimivejši za teorijo sistemov. Z njihovo pomočjo analiziramo obnaša-
nje sistema in se odločamo o vrsti upravljanja. Vedno pa se moramo zave-
dati, da pogosto ni enostavno ali celo ni možno, nekemu realnemu sistemu
najti ustrezen matematičen model.
Vedeti moramo, da je v splošni teoriji sistemov (STS) izbira nivoja ab-
strakcije pri opisovanju realnega objekta pogojna. Vse je odvisno od objek-
tivnih okoliščin, kot so: fizikalno poznavanje sistema, cilj preučevanja sis-
tema in učinkovitost formalnega aparata, ki omejuje čas računanja. Zelo
pomembno je tudi upoštevanje omejitev sistema. Vse to vpliva na izbiro
matematične metode.
V splošnem lahko nivo modeliranja nekega sistema prikažemo v Tabe-
li 1 (Tomović 1977).
Tabela 1.
Prvo mesto v tabeli pripada teoriji množic, to je kvalitativnemu opisu
sistemov kot najsplošnejšemu matematičnemu postopku. Modeli tega tipa
določajo dopustne vhodno-izhodne relacije in zakone njunih preslikav. Z
njimi smo se srečali že na začetku knjige, ko smo podali definicijo sistema.
S to vrsto modelov lahko ponazorimo strukturo sistema, to je razpored ele-
mentov in njihov odnos v sistemu.
stva), semantična ali interpretativna in pragmatična oz. vrednostno upo-
rabna korektnost.
Fizični modeli so ponavadi analogne ali v istem materialu narejene mi-
niaturne podobe, ki so zaradi obstoja analogij med oblikami in obnaša-
njem zelo koristne za raziskave, ki bi bile v primeru raziskovanja origina-
la drage in nevarne.
Matematični ali formalni modeli so abstraktni in najnatančnejši opi-
si nekega objekta.
Matematični model brez predhodnih faz v opisu nekega objekta je brez
pomena.
Vrste matematičnih modelov so lahko zelo različne, grafi, tabele, enač-
be, logični simboli itn., ki ponazarjajo določeno stanje sistema in njegovo
obnašanje. Zaradi svoje natančnosti v izražanju in možnosti za analizo pri-
hodnjega obnašanja sistemov v kvantitativni obliki so matematični modeli
najzanimivejši za teorijo sistemov. Z njihovo pomočjo analiziramo obnaša-
nje sistema in se odločamo o vrsti upravljanja. Vedno pa se moramo zave-
dati, da pogosto ni enostavno ali celo ni možno, nekemu realnemu sistemu
najti ustrezen matematičen model.
Vedeti moramo, da je v splošni teoriji sistemov (STS) izbira nivoja ab-
strakcije pri opisovanju realnega objekta pogojna. Vse je odvisno od objek-
tivnih okoliščin, kot so: fizikalno poznavanje sistema, cilj preučevanja sis-
tema in učinkovitost formalnega aparata, ki omejuje čas računanja. Zelo
pomembno je tudi upoštevanje omejitev sistema. Vse to vpliva na izbiro
matematične metode.
V splošnem lahko nivo modeliranja nekega sistema prikažemo v Tabe-
li 1 (Tomović 1977).
Tabela 1.
Prvo mesto v tabeli pripada teoriji množic, to je kvalitativnemu opisu
sistemov kot najsplošnejšemu matematičnemu postopku. Modeli tega tipa
določajo dopustne vhodno-izhodne relacije in zakone njunih preslikav. Z
njimi smo se srečali že na začetku knjige, ko smo podali definicijo sistema.
S to vrsto modelov lahko ponazorimo strukturo sistema, to je razpored ele-
mentov in njihov odnos v sistemu.
