Page 33 - Jere Jakulin, Tadeja, 2016. Kvalitativno modeliranje kompleksnih sistemov v turizmu. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 33
Modeli in modeliranje ciljno usmerjenih sistemov v okviru sistemskega pristopa 33
Odločitve, ki vključujejo široke finančne, tehnične in logistične re-
surse, zahtevajo simulacijo s strani sprejemnikov odločitev, preden so pre-
nešene v prakso v katerem koli produkcijskem procesu (Kljajić, Škraba in
Bernik 1999). Sprejemniki odločitev v produkcijskem procesu so podprti
s simulatorjem, ki omogoča preizkušanje odločitev, kar je združeno v po-
slovnem načrtu. Kot v vseh kompleksnih turističnih sistemih igrajo pri
učinkovitem reševanju problema pomembno vlogo subjektivni dejavniki,
kot so npr. človeške spretnosti in kreativnost. Sodelovanje teama v odločit-
venem procesu igra glavno vlogo pri doseganju optimalne odločitve. Simu-
lacijski model, vključen v uporabniško prijazen simulator, odločevalcem
omogoča odkrivanje različnih simulacijskih scenarijev. Implementacija sis-
tema za podporo skupinskemu odločanju, Group Support Decision System
(GDSS), udeležencem v procesu odločanja omogoča preizkušanje različnih
poslovnih scenarijev in delitev splošnega vidika glede postavljenega proble-
ma. Poznejši, posredni učinek testnih scenarijev se preverja v okolju brez
tveganja kakršne koli dejanske implementacije v proizvodni proces.
Uporaba simulacij kot osnove za podporo odločitev daje novo vrednost
predvidevanim informacijam, ki omogočajo lažje preverjanje vizij razvoja
organizaciijskih sistemov. Potek simulacij poteka prek treh entitet simula-
cije, scenarija in izbire, ki so medsebojno povezane v procesu iskanja žele-
nega rezultata.
Metodologija sistemske dinamike: računalniška simulacija
Obstaja več enakovrednih načinov ponazoritev sistema, ki so primerni za
računalniško simulacijo. V simulaciji poslovnih sistemov se je uveljavila
metodologija sistemske dinamike (SD), ki jo je predlagal J. Forrester (For-
rester 1961). Ko jo je vpeljal, jo je imenoval metodologija industrijske dina-
mike, vendar je razvoj klasične industrije v smeri informatizacije in roboti-
zacije podjetij ter globalnih poslovnih sistemov zahteval razširitev naziva.
V resnici pa je ta naziv predlagala Donella Meadows (Meadows 2004,
2008), avtorica knjig Meje rasti in Razmišljati v sistemih. Gre za metodolo-
gijo, s katero želimo kompleksen dinamičen sistem opisati s sistemom di-
ferencialnih enačb prvega reda za potrebe preučevanja njegove dinamike
obnašanja pri različnih vplivih. Preden se lotimo SD, si oglejmo metodo
vzročno posledičnega diagrama ali CLD (causal loop diagram = diagram
povratne zanke), ki je včasih prirejen metodologiji SD in je naravnost pove-
zava med teorijo grafov oz. množic, ki so osnova kvalitativnega modelira-
nja. Kljajić, Škraba in Bernik (1999) so pokazali ekvivalentnost teh metod.
Za matematično modeliranje je bilo razvitih veliko metod realnih sis-
temov. Vsaka od njih je bila motivirana s problemom samim ter z razisko-
Odločitve, ki vključujejo široke finančne, tehnične in logistične re-
surse, zahtevajo simulacijo s strani sprejemnikov odločitev, preden so pre-
nešene v prakso v katerem koli produkcijskem procesu (Kljajić, Škraba in
Bernik 1999). Sprejemniki odločitev v produkcijskem procesu so podprti
s simulatorjem, ki omogoča preizkušanje odločitev, kar je združeno v po-
slovnem načrtu. Kot v vseh kompleksnih turističnih sistemih igrajo pri
učinkovitem reševanju problema pomembno vlogo subjektivni dejavniki,
kot so npr. človeške spretnosti in kreativnost. Sodelovanje teama v odločit-
venem procesu igra glavno vlogo pri doseganju optimalne odločitve. Simu-
lacijski model, vključen v uporabniško prijazen simulator, odločevalcem
omogoča odkrivanje različnih simulacijskih scenarijev. Implementacija sis-
tema za podporo skupinskemu odločanju, Group Support Decision System
(GDSS), udeležencem v procesu odločanja omogoča preizkušanje različnih
poslovnih scenarijev in delitev splošnega vidika glede postavljenega proble-
ma. Poznejši, posredni učinek testnih scenarijev se preverja v okolju brez
tveganja kakršne koli dejanske implementacije v proizvodni proces.
Uporaba simulacij kot osnove za podporo odločitev daje novo vrednost
predvidevanim informacijam, ki omogočajo lažje preverjanje vizij razvoja
organizaciijskih sistemov. Potek simulacij poteka prek treh entitet simula-
cije, scenarija in izbire, ki so medsebojno povezane v procesu iskanja žele-
nega rezultata.
Metodologija sistemske dinamike: računalniška simulacija
Obstaja več enakovrednih načinov ponazoritev sistema, ki so primerni za
računalniško simulacijo. V simulaciji poslovnih sistemov se je uveljavila
metodologija sistemske dinamike (SD), ki jo je predlagal J. Forrester (For-
rester 1961). Ko jo je vpeljal, jo je imenoval metodologija industrijske dina-
mike, vendar je razvoj klasične industrije v smeri informatizacije in roboti-
zacije podjetij ter globalnih poslovnih sistemov zahteval razširitev naziva.
V resnici pa je ta naziv predlagala Donella Meadows (Meadows 2004,
2008), avtorica knjig Meje rasti in Razmišljati v sistemih. Gre za metodolo-
gijo, s katero želimo kompleksen dinamičen sistem opisati s sistemom di-
ferencialnih enačb prvega reda za potrebe preučevanja njegove dinamike
obnašanja pri različnih vplivih. Preden se lotimo SD, si oglejmo metodo
vzročno posledičnega diagrama ali CLD (causal loop diagram = diagram
povratne zanke), ki je včasih prirejen metodologiji SD in je naravnost pove-
zava med teorijo grafov oz. množic, ki so osnova kvalitativnega modelira-
nja. Kljajić, Škraba in Bernik (1999) so pokazali ekvivalentnost teh metod.
Za matematično modeliranje je bilo razvitih veliko metod realnih sis-
temov. Vsaka od njih je bila motivirana s problemom samim ter z razisko-
