Page 136 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 136
preživetje in podjetnost
in škofjeloško gospostvo s povprečno letno proizvodnjo okoli 12.000 sirov
(Blaznik 1963, 122; Novak 1970, 374). Nekoliko manjša je bila proizvodnja
na tradicionalno sirarskem območju lociranega tolminskega gospostva, in
sicer okoli 5.000 sirov letno.10 Škofjeloški obračuni s konca 14. stoletja iz-
kazujejo razvito prodajno mrežo; med kupci sira se omenjajo stiški opat,
oskrbnik blejskega gospostva Kraig in okoliško plemstvo. Preostalo količi-
no sira je ob koncu obračunskega leta odkupil škofjeloški kaščar in ga dal-
je prodajal v lastni režiji (Bizjak 2005, 2–3, 11, 17, 19; Bizjak 2006a, 30, 41).
Omeniti velja še vitanjsko gospostvo krške škofije, kjer so švajge v hribo-
vitem predelu (swaygen an dem perg) z letno proizvodnjo 2.700 hlebcev za
lagale upravni sedež škofije v Straßburgu na Koroškem.11
Vinogradništvo in pivovarstvo. Vinogradništvo je ena od tistih
k metijskihpanog, v katerih je zelo zgodaj prišlo do specializacije. Obseg
proizvodnje vina v srednjem veku nikakor ni bil majhen, saj je vino v ok-
viru proizvodnje oz. donosa zemljiških gospostev predstavljalo drugi naj
pomembnejši artikel, takoj za žitom. Vinogradništvo je bilo razvito v vseh
okoljih, ki so tudi danes tradicionalno vinorodna – ohranjeni podatki za
srednjeveško obdobje se nanašajo na posamezne predele vseh treh sloven-
skih vinorodnih regij: Goriška brda, Vipavsko dolino in Kras v primor-
ski regiji (goriška gospostva), dolenjski (gospostva Mokronog, Klevevž,
Štatenberk in Kostanjevica) in bizeljski vinorodni okoliš (Bizeljsko) v
posavski regiji ter Vitanje in gospostva v zgornjem Posotelju, ki spada-
jo v štajerski okoliš podravske vinorodne regije. Med vrstami vin, ki so
poznane iz 15., nekatere pa že iz 14. stoletja,12 se v goriških obračunih omen-
jata teran in rebula (Kos 1954, 123–9), v freisinških rebula in muškat (Bizjak
2009, 144), v celjski poleg rebule tudi malvazija in pinela (Bizjak in Žižek
2010, 4–5, 60–1, 68–9, 88–9, 126–7). Predvsem rebula je predstavljala nad-
vse pomembno tržno blago, ki, denimo, ni bilo nepoznano na Bavarskem
in celo Pomorjanskem.13 Vinogradništvo je bilo v srednjem veku razširjeno
tudi na za to panogo manj ugodnih območjih, denimo na Gorenjskem.
10 Kos 1948, 36. Tolminski urbar sir sicer meri v funtih, ki pa so cenovno (in posledično
vsaj okvirno tudi količinsko) primerljivi s kosi/hlebčki, ki jih navaja škofjeloški
urbar; Tolmin 2 pfeniga za funt, Škofja Loka 2 do 4 pfenige za hleb (Blaznik 1963,
107, 153, 197, 271; Zahn 1871, 125, 128). Za Gornji Grad Gestrin (1952–53, 482) navaja
težo za hleb sira med 1,5 in 3 funti ter ceno 3 pfenige.
11 DAK, HS 122, fol. 124'–126; HS 106, fol. 113.
12 Dokumentirano rebula, vipavec in ljutomerčan leta 1377 (Paravicini 1989, 293; 1995,
129).
13 Ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja na primer pogosto srečujemo rebulo na ozem-
lju nemškega viteškega reda ob Baltiku (Erich 1896, 10, 55–6, 103, 235, 286, 314, 368,
134
in škofjeloško gospostvo s povprečno letno proizvodnjo okoli 12.000 sirov
(Blaznik 1963, 122; Novak 1970, 374). Nekoliko manjša je bila proizvodnja
na tradicionalno sirarskem območju lociranega tolminskega gospostva, in
sicer okoli 5.000 sirov letno.10 Škofjeloški obračuni s konca 14. stoletja iz-
kazujejo razvito prodajno mrežo; med kupci sira se omenjajo stiški opat,
oskrbnik blejskega gospostva Kraig in okoliško plemstvo. Preostalo količi-
no sira je ob koncu obračunskega leta odkupil škofjeloški kaščar in ga dal-
je prodajal v lastni režiji (Bizjak 2005, 2–3, 11, 17, 19; Bizjak 2006a, 30, 41).
Omeniti velja še vitanjsko gospostvo krške škofije, kjer so švajge v hribo-
vitem predelu (swaygen an dem perg) z letno proizvodnjo 2.700 hlebcev za
lagale upravni sedež škofije v Straßburgu na Koroškem.11
Vinogradništvo in pivovarstvo. Vinogradništvo je ena od tistih
k metijskihpanog, v katerih je zelo zgodaj prišlo do specializacije. Obseg
proizvodnje vina v srednjem veku nikakor ni bil majhen, saj je vino v ok-
viru proizvodnje oz. donosa zemljiških gospostev predstavljalo drugi naj
pomembnejši artikel, takoj za žitom. Vinogradništvo je bilo razvito v vseh
okoljih, ki so tudi danes tradicionalno vinorodna – ohranjeni podatki za
srednjeveško obdobje se nanašajo na posamezne predele vseh treh sloven-
skih vinorodnih regij: Goriška brda, Vipavsko dolino in Kras v primor-
ski regiji (goriška gospostva), dolenjski (gospostva Mokronog, Klevevž,
Štatenberk in Kostanjevica) in bizeljski vinorodni okoliš (Bizeljsko) v
posavski regiji ter Vitanje in gospostva v zgornjem Posotelju, ki spada-
jo v štajerski okoliš podravske vinorodne regije. Med vrstami vin, ki so
poznane iz 15., nekatere pa že iz 14. stoletja,12 se v goriških obračunih omen-
jata teran in rebula (Kos 1954, 123–9), v freisinških rebula in muškat (Bizjak
2009, 144), v celjski poleg rebule tudi malvazija in pinela (Bizjak in Žižek
2010, 4–5, 60–1, 68–9, 88–9, 126–7). Predvsem rebula je predstavljala nad-
vse pomembno tržno blago, ki, denimo, ni bilo nepoznano na Bavarskem
in celo Pomorjanskem.13 Vinogradništvo je bilo v srednjem veku razširjeno
tudi na za to panogo manj ugodnih območjih, denimo na Gorenjskem.
10 Kos 1948, 36. Tolminski urbar sir sicer meri v funtih, ki pa so cenovno (in posledično
vsaj okvirno tudi količinsko) primerljivi s kosi/hlebčki, ki jih navaja škofjeloški
urbar; Tolmin 2 pfeniga za funt, Škofja Loka 2 do 4 pfenige za hleb (Blaznik 1963,
107, 153, 197, 271; Zahn 1871, 125, 128). Za Gornji Grad Gestrin (1952–53, 482) navaja
težo za hleb sira med 1,5 in 3 funti ter ceno 3 pfenige.
11 DAK, HS 122, fol. 124'–126; HS 106, fol. 113.
12 Dokumentirano rebula, vipavec in ljutomerčan leta 1377 (Paravicini 1989, 293; 1995,
129).
13 Ob koncu 14. in v začetku 15. stoletja na primer pogosto srečujemo rebulo na ozem-
lju nemškega viteškega reda ob Baltiku (Erich 1896, 10, 55–6, 103, 235, 286, 314, 368,
134
