Page 138 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 138
preživetje in podjetnost
dejavnosti v interesu zemljiškega gospoda. Škofjeloška urbarja iz let 1291 in
1318 v tem kontekstu navajata kovaške, tesarske in pekovske hube, ki sodi-
jo v sklop kmečkih obrtnih dejavnosti, pa tudi lovske in ribiške hube, ki
jih gre obravnavati v sklopu kmetijske specializacije. Podložniki na teh hu-
bah so oskrbovali grajsko kuhinjo z mesom oz. ribami, medtem ko so ob-
delovali zemljo zgolj za lastno preživljanje.14
2. Sekundarni sektor
2.1 Predelava pridelkov in naravnih virov
Opredeljevanje neagrarnih kmečkih dejavnosti sekundarnega sektorja je
do neke mere oteženo, saj se predelava določenih kmetijskih pridelkov v ve-
liki meri navezuje na specializirane panoge poljedelske ali živinorejske pro-
izvodnje, na primer sirarstvo na živinorejo in vinarstvo na vinogradništvo
(obravnavano v ustreznih gornjih razdelkih). Podobno se predelava neka-
terih drugih naravnih dobrin na eni strani navezuje na intenzivno izkoriš
čanje gozda (oglarstvo, apnarstvo in izdelava lesnih polizdelkov), na drugi
strani pa lahko sodi v okvir obrtnih dejavnosti in je deloma obravnavana v
omenjenem sklopu.
Medtem ko o oglarstvu v srednjeveških virih nimamo prav veliko po-
datkov – pojavljati se začnejo nekoliko pozneje v kontekstu fužinarskih in-
dustrijskih obratov –, smo nekoliko bolje obveščeni o apnarstvu. Apno je
v srednjem veku predstavljalo nepogrešljiv material pri gradnji kamnitih
stavb, ki so se – razen v okoljih, kjer je primanjkovalo lesa – poleg sakral-
nih objektov večinoma omejevale na gradove, stolpe, obzidja in druge utr-
jene, obrambi namenjene objekte. Zato ne preseneča, da so bila zemljiška
gospostva eden glavnih porabnikov in obenem tudi pobudnikov proizvod-
nje apna, ki je bila običajno organizirana na ozemlju, z naravnimi viri in
delovno silo gospostva. Podrobnejšo organizacijo apnjekuhe v 14. in 15. sto-
letju je mogoče opisati na podlagi dobro ohranjenega gradiva za škofjeloško
gospostvo. Opisi, ki so se ohranili v gospoščinskih obračunih (Bizjak
2009, 128–9) in urbarjih (Blaznik 1963, 219, 351) kažejo, da je vsaj do neke
mere v osnovi šlo za tlačansko obveznost, ki so jo opravljali podložniki
posameznih uradov. Celoten delovni proces je v virih natančno razčlenjen,
pri čemer posamezna opravila bremenijo podložnike različnih urbarialnih
uradov (delo v kamnolomu, sečnja lesa, transport kamenja, kurilnega lesa,
14 Blaznik 1963, 167, 213; posamezni primeri ribiških hub v Blaznik 1963, 130; Bizjak
2006, 188, 196, 199; posamezni primeri lovskih hub v Blaznik 1963, 131; Kos 1954, 55.
136
dejavnosti v interesu zemljiškega gospoda. Škofjeloška urbarja iz let 1291 in
1318 v tem kontekstu navajata kovaške, tesarske in pekovske hube, ki sodi-
jo v sklop kmečkih obrtnih dejavnosti, pa tudi lovske in ribiške hube, ki
jih gre obravnavati v sklopu kmetijske specializacije. Podložniki na teh hu-
bah so oskrbovali grajsko kuhinjo z mesom oz. ribami, medtem ko so ob-
delovali zemljo zgolj za lastno preživljanje.14
2. Sekundarni sektor
2.1 Predelava pridelkov in naravnih virov
Opredeljevanje neagrarnih kmečkih dejavnosti sekundarnega sektorja je
do neke mere oteženo, saj se predelava določenih kmetijskih pridelkov v ve-
liki meri navezuje na specializirane panoge poljedelske ali živinorejske pro-
izvodnje, na primer sirarstvo na živinorejo in vinarstvo na vinogradništvo
(obravnavano v ustreznih gornjih razdelkih). Podobno se predelava neka-
terih drugih naravnih dobrin na eni strani navezuje na intenzivno izkoriš
čanje gozda (oglarstvo, apnarstvo in izdelava lesnih polizdelkov), na drugi
strani pa lahko sodi v okvir obrtnih dejavnosti in je deloma obravnavana v
omenjenem sklopu.
Medtem ko o oglarstvu v srednjeveških virih nimamo prav veliko po-
datkov – pojavljati se začnejo nekoliko pozneje v kontekstu fužinarskih in-
dustrijskih obratov –, smo nekoliko bolje obveščeni o apnarstvu. Apno je
v srednjem veku predstavljalo nepogrešljiv material pri gradnji kamnitih
stavb, ki so se – razen v okoljih, kjer je primanjkovalo lesa – poleg sakral-
nih objektov večinoma omejevale na gradove, stolpe, obzidja in druge utr-
jene, obrambi namenjene objekte. Zato ne preseneča, da so bila zemljiška
gospostva eden glavnih porabnikov in obenem tudi pobudnikov proizvod-
nje apna, ki je bila običajno organizirana na ozemlju, z naravnimi viri in
delovno silo gospostva. Podrobnejšo organizacijo apnjekuhe v 14. in 15. sto-
letju je mogoče opisati na podlagi dobro ohranjenega gradiva za škofjeloško
gospostvo. Opisi, ki so se ohranili v gospoščinskih obračunih (Bizjak
2009, 128–9) in urbarjih (Blaznik 1963, 219, 351) kažejo, da je vsaj do neke
mere v osnovi šlo za tlačansko obveznost, ki so jo opravljali podložniki
posameznih uradov. Celoten delovni proces je v virih natančno razčlenjen,
pri čemer posamezna opravila bremenijo podložnike različnih urbarialnih
uradov (delo v kamnolomu, sečnja lesa, transport kamenja, kurilnega lesa,
14 Blaznik 1963, 167, 213; posamezni primeri ribiških hub v Blaznik 1963, 130; Bizjak
2006, 188, 196, 199; posamezni primeri lovskih hub v Blaznik 1963, 131; Kos 1954, 55.
136
