Page 139 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 139
5: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku
apna, nadziranje in oskrbovanje apnenice). Že sredi 15. stoletja je moralo
gospostvo določena opravila v procesu apnjekuhe (predvsem delo mojstrov,
pa tudi nekatera fizična dela: transport, kuhanje apna) plačevati. Očitno je
obseg del zaradi naraščajočih potreb po apnu prerasel okvire, ki jih je bilo
mogoče kriti s tlaškimi obveznostmi, in določenim podložnikom omogo-
čal dodaten zaslužek (Bizjak 1997, 41–2).
2.2 Obrtna dejavnost
Izdelovanje vsakdanjih potrebščin (orodja, posode, oblačil …) za lastno
uporabo človeka spremlja od najzgodnejših časov. Čeprav je do pozne-
ga srednjega veka na obravnavanem ozemlju že v veliki meri prevladala
osnovna diferenciacija gospodarskih dejavnosti (kmetijstvo, obrt, trgovi-
na), je povsem razumljivo, da so podložniške kmetije v okviru zemljiških
gospostev še ohranjale določeno stopnjo samooskrbe tudi v tem pogledu.
Izdelovanje predmetov za lastno rabo je bila tista osnova, iz katere se je lah-
ko razvila obrtna dejavnost, ki je bila sprva morda usmerjena v blagovno
menjavo, pozneje pa je lahko prerasla v neagrarno dejavnost, namenjeno
trgu. Zemljiška gospostva so tovrstno dejavnost spodbujala, na eni strani
in sprva kot odjemalci določenih obrtnih izdelkov, na drugi strani in s ča-
som vedno intenzivneje pa preko zahtev po denarnih dajatvah, ki so pod-
ložnike silile v trgovino.
Kmetje so poleg viškov poljedelske in živinorejske proizvodnje na trg
dostavljali tudi obrtne izdelke. Prve vesti o obstoju kmečke obrti najde-
mo v urbarjih, kjer se ponekod med dajatvami pojavljajo posamezni obrtni
izdelki (Blaznik 1980, 249). Omenjajo se izdelki tekstilne obrti: vreče in vrvi
(Blaznik 1963, 127; Bizjak 2006b, 186), platno, loden; lesarske obrti: palice,15
hlodi, deske,16 sodi, sklede (Pavlin 2006, 159); železarske obrti: surovo žele-
zo (Blaznik 1963, 130, 166, 180, 211) in podkve (Kos 1954, 303–5).
V doslej edini specialni študiji o podeželski obrti na Slovenskem
Blaznik za ozemlje škofjeloškega gospostva ugotavlja, da so se podložni-
ki ukvarjali pretežno z živilskimi in oblačilnimi obrtmi ter s tesarstvom in
kovaštvom (Blaznik 1959, 93). Na vrste obrti na podeželju je do neke mere
mogoče sklepati tudi na podlagi obrtniških priimkov, ki jih najdemo v ur-
barjih pri posestnikih kmetij. Priimke v urbarjih prvič bolj sistematično
navajane srečujemo od sredine 15. stoletja dalje. Priimki so namreč zače-
li nastajati šele v tem času oz. malo prej. Eden od tipov se nanaša na de-
15 Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 40.
16 Orožen 1876, 234; Kos 1954, 265; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 98.
137
apna, nadziranje in oskrbovanje apnenice). Že sredi 15. stoletja je moralo
gospostvo določena opravila v procesu apnjekuhe (predvsem delo mojstrov,
pa tudi nekatera fizična dela: transport, kuhanje apna) plačevati. Očitno je
obseg del zaradi naraščajočih potreb po apnu prerasel okvire, ki jih je bilo
mogoče kriti s tlaškimi obveznostmi, in določenim podložnikom omogo-
čal dodaten zaslužek (Bizjak 1997, 41–2).
2.2 Obrtna dejavnost
Izdelovanje vsakdanjih potrebščin (orodja, posode, oblačil …) za lastno
uporabo človeka spremlja od najzgodnejših časov. Čeprav je do pozne-
ga srednjega veka na obravnavanem ozemlju že v veliki meri prevladala
osnovna diferenciacija gospodarskih dejavnosti (kmetijstvo, obrt, trgovi-
na), je povsem razumljivo, da so podložniške kmetije v okviru zemljiških
gospostev še ohranjale določeno stopnjo samooskrbe tudi v tem pogledu.
Izdelovanje predmetov za lastno rabo je bila tista osnova, iz katere se je lah-
ko razvila obrtna dejavnost, ki je bila sprva morda usmerjena v blagovno
menjavo, pozneje pa je lahko prerasla v neagrarno dejavnost, namenjeno
trgu. Zemljiška gospostva so tovrstno dejavnost spodbujala, na eni strani
in sprva kot odjemalci določenih obrtnih izdelkov, na drugi strani in s ča-
som vedno intenzivneje pa preko zahtev po denarnih dajatvah, ki so pod-
ložnike silile v trgovino.
Kmetje so poleg viškov poljedelske in živinorejske proizvodnje na trg
dostavljali tudi obrtne izdelke. Prve vesti o obstoju kmečke obrti najde-
mo v urbarjih, kjer se ponekod med dajatvami pojavljajo posamezni obrtni
izdelki (Blaznik 1980, 249). Omenjajo se izdelki tekstilne obrti: vreče in vrvi
(Blaznik 1963, 127; Bizjak 2006b, 186), platno, loden; lesarske obrti: palice,15
hlodi, deske,16 sodi, sklede (Pavlin 2006, 159); železarske obrti: surovo žele-
zo (Blaznik 1963, 130, 166, 180, 211) in podkve (Kos 1954, 303–5).
V doslej edini specialni študiji o podeželski obrti na Slovenskem
Blaznik za ozemlje škofjeloškega gospostva ugotavlja, da so se podložni-
ki ukvarjali pretežno z živilskimi in oblačilnimi obrtmi ter s tesarstvom in
kovaštvom (Blaznik 1959, 93). Na vrste obrti na podeželju je do neke mere
mogoče sklepati tudi na podlagi obrtniških priimkov, ki jih najdemo v ur-
barjih pri posestnikih kmetij. Priimke v urbarjih prvič bolj sistematično
navajane srečujemo od sredine 15. stoletja dalje. Priimki so namreč zače-
li nastajati šele v tem času oz. malo prej. Eden od tipov se nanaša na de-
15 Urbar Polhov Gradec 1498, ARS, AS 1, šk. 74, fol. 40.
16 Orožen 1876, 234; Kos 1954, 265; Urbar Radovljica 1498, ARS, AS 174, šk. 246, p. 98.
137
