Page 137 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 137
5: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v poznem srednjem veku
Medtem ko imamo za blejsko gospostvo zadnje podatke o gojenju vinske
trte iz sredine 13. stoletja (Bizjak 2006b, 188), pa se je na škofjeloškem ozem-
lju ohranilo do začetka 16. Obračuni s konca 14. stoletja beležijo še redno
urbarialno oddajo vina, v prvi polovici 15. pa je ta dejavnost, najverjetne-
je zato, ker na teh legah pridelano vino ni dosegalo zadovoljive kakovosti,
za gospostvo postala nezanimiva in so jo začeli postopno opuščati (Blaznik
1963, 121; Bizjak 2005, 6, 12, 22).
Skoraj povsod, kjer srednjeveški viri omenjajo vinogradništvo, nale-
timo na specializirane kmetijske obrate, ki so se ukvarjali s to dejavnost-
jo. Že zgodaj so zemljiška gospostva razvila posebno kategorijo t. i. viničar-
ske hube, podložniškega kmetijskega obrata, ki se je v pretežni meri, če že
ne izključno, ukvarjal z gojenjem vinske trte in s proizvodnjo vina. Takšne
viničarje najdemo na primer na ozemlju freisinškega loškega gospostva – v
Stražišču in okolici (Blaznik 1963, 121, 131, 181; Blaznik 1973, 69), freisinškega
klevevškega gospostva – v Beli cerkvi (Blaznik 1963, 214, 175; Blaznik 1958,
76–7) in vipavskega gospostva – v Vrabčah in Planini (Kos 1954, 254, 256).
Škofjeloški primer kaže izrazito specializacijo; poglavitna zadolžitev tam-
kajšnjih viničarjev je bila obdelovanje dominikalnih vinogradov, medtem
ko je bila sama huba bolj kot ne namenjena lastni oskrbi in podvržena le
minimalnim dajatvam (Blaznik 1963, 131, 181, 220–1). Specializirana proiz-
vodnja vina je bila lahko organizirana tudi v okviru urbarialnih hub. Milko
Kos navaja, da so posamezne kmetije v okolici Tomaja in na Vipavskem
oddajale izključno vino (Kos 1954, 79).
Tudi pivovarstvo je moralo biti v srednjem veku precej razširjeno.
Podložniško oddajo hmelja in piva zasledimo predvsem v zgodnejših ur-
barjih; v Škofji Loki v letih 1160 in 1291 (Blaznik 1963, 128) ter na Bledu v le-
tih 1253 in 1306–1309 (Bizjak 2006b, 185–8, 191, 192), v nekoliko mlajših pa le
še denarno nadomestilo za pivo, na primer v Tolminu leta 1377 (Kos 1948, 56,
58). Plemstvo v poznem srednjem veku očitno ni več kazalo tako močnega
interesa za doma varjeno pivo, kar pa ne pomeni nujno, da je ta dejavnost
na podeželju zamrla. Podložniki krške škofije iz Metniza na Koroškem so,
denimo, v 15. stoletju prodajali pivo na trgu v bližnjem Gradesu, zahodno
od Brež (Wiessner 1951, 165).
Poleg teh najbolj razširjenih specializiranih kmetijskih panog je bila
običajna praksa, vsaj v bolje organiziranih zemljiških gospostvih, ustanav-
ljanja manjšega števila specializiranih hub z nalogo opravljanja različnih
404, 456–7, 459, 470, 474, 477; Hirsch, Toppen in Strehlke 1965, 147; prim. Paravicini
1989, 222, op. 229, 293, op. 256). Glede Bavarske glej spodaj, op. 50.
135
Medtem ko imamo za blejsko gospostvo zadnje podatke o gojenju vinske
trte iz sredine 13. stoletja (Bizjak 2006b, 188), pa se je na škofjeloškem ozem-
lju ohranilo do začetka 16. Obračuni s konca 14. stoletja beležijo še redno
urbarialno oddajo vina, v prvi polovici 15. pa je ta dejavnost, najverjetne-
je zato, ker na teh legah pridelano vino ni dosegalo zadovoljive kakovosti,
za gospostvo postala nezanimiva in so jo začeli postopno opuščati (Blaznik
1963, 121; Bizjak 2005, 6, 12, 22).
Skoraj povsod, kjer srednjeveški viri omenjajo vinogradništvo, nale-
timo na specializirane kmetijske obrate, ki so se ukvarjali s to dejavnost-
jo. Že zgodaj so zemljiška gospostva razvila posebno kategorijo t. i. viničar-
ske hube, podložniškega kmetijskega obrata, ki se je v pretežni meri, če že
ne izključno, ukvarjal z gojenjem vinske trte in s proizvodnjo vina. Takšne
viničarje najdemo na primer na ozemlju freisinškega loškega gospostva – v
Stražišču in okolici (Blaznik 1963, 121, 131, 181; Blaznik 1973, 69), freisinškega
klevevškega gospostva – v Beli cerkvi (Blaznik 1963, 214, 175; Blaznik 1958,
76–7) in vipavskega gospostva – v Vrabčah in Planini (Kos 1954, 254, 256).
Škofjeloški primer kaže izrazito specializacijo; poglavitna zadolžitev tam-
kajšnjih viničarjev je bila obdelovanje dominikalnih vinogradov, medtem
ko je bila sama huba bolj kot ne namenjena lastni oskrbi in podvržena le
minimalnim dajatvam (Blaznik 1963, 131, 181, 220–1). Specializirana proiz-
vodnja vina je bila lahko organizirana tudi v okviru urbarialnih hub. Milko
Kos navaja, da so posamezne kmetije v okolici Tomaja in na Vipavskem
oddajale izključno vino (Kos 1954, 79).
Tudi pivovarstvo je moralo biti v srednjem veku precej razširjeno.
Podložniško oddajo hmelja in piva zasledimo predvsem v zgodnejših ur-
barjih; v Škofji Loki v letih 1160 in 1291 (Blaznik 1963, 128) ter na Bledu v le-
tih 1253 in 1306–1309 (Bizjak 2006b, 185–8, 191, 192), v nekoliko mlajših pa le
še denarno nadomestilo za pivo, na primer v Tolminu leta 1377 (Kos 1948, 56,
58). Plemstvo v poznem srednjem veku očitno ni več kazalo tako močnega
interesa za doma varjeno pivo, kar pa ne pomeni nujno, da je ta dejavnost
na podeželju zamrla. Podložniki krške škofije iz Metniza na Koroškem so,
denimo, v 15. stoletju prodajali pivo na trgu v bližnjem Gradesu, zahodno
od Brež (Wiessner 1951, 165).
Poleg teh najbolj razširjenih specializiranih kmetijskih panog je bila
običajna praksa, vsaj v bolje organiziranih zemljiških gospostvih, ustanav-
ljanja manjšega števila specializiranih hub z nalogo opravljanja različnih
404, 456–7, 459, 470, 474, 477; Hirsch, Toppen in Strehlke 1965, 147; prim. Paravicini
1989, 222, op. 229, 293, op. 256). Glede Bavarske glej spodaj, op. 50.
135
