Page 158 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 158
preživetje in podjetnost
razmerja med demografskimi tendencami in značilnostmi ter ekonomi-
jo tega dela podeželja. Upoštevani sta dve območji, in sicer podeželski del
tržaškega občinskega ozemlja, ki se razteza okrog mesta, in območje ne
posredno za tržaško občinsko mejo, točneje ozemlje prafare Povir.
Podeželje tržaške občine, imenovano »teritorij« (territorio) in v 19. sto-
letju v slovenščini »okolica«, je bilo sestavljeno iz dela na flišnatem in nap
lavinskem svetu pod kraškim robom in dela na kraški planoti. Del pod
kraškim robom je tvoril zgodovinski tržaški ager, kjer so imeli mestni
posestn iki svoje vinograde, oljčne nasade in druge agrarne površine, ki
so skupaj s solinami predstavljale pomembne postavke tržaške ekonomi-
je. Ta del teritorija je bil do 19. stoletja redko poseljen z razpršenimi hišami
ali manjšimi gručastimi zaselki. Prebivalstvo so sestavljali mali kmečki
posestniki in predvsem kmetje, ki so obdelovali zemljo mestnih posest-
nikov na podlagi kolonatskih ali drugih zemljiških najemniških razmer-
ji in kot kmečki delavci. Prebivalstvo je v tem delu podeželja, imenova-
nem »soseske« (it. contrade), začelo naraščati v 18. stoletju s priseljevanjem
kmetov iz zaledja, ki so od mestnih lastnikov prevzemali zemljišča in si
ustvarjali lastna posestva. Ker je bila večina naseljencev iz slovenskega ob-
močja in se je slovenska posest razširila vse do mesta, so ta proces tržaški
italijanski zgodovinarji opredelili kot »slavizacijo« tržaškega podeželja.
Soseske so bile Barkovlje, Kjadin, Spodnja in Zgornja Čarbola, Kolonja,
Greta, Vrdela, Rojan, Rocol, Škorklja in Spodnja ter Zgornja Sveta Marija
Magdalena. V območje sosesk se je v 18. in 19. stoletju s svojimi novimi
četrtmi širila tudi mestna naselbina in premikala mejo med urbaniziranim
območjem in podeželjem. V celoti pa je večinoma ohranjalo podeželski in
kmečki značaj, s tem, da je s časom družbena struktura v kmečkih zaselkih
dobila polkmečke poteze (Kalc 2009, 3–4).
Poselitev zunanjega dela tržaškega teritorija so sestavljale sklenjene
kmečke vasi na kraški planoti, na nadmorski višini od 290 do 350 metrov,
in sicer Križ, Prosek, Kontovel, Opčine, Bani, Trebče Gropada, Padriče,
Bazovica in Lipica. V ta del teritorija, imenovan »vasi« (it. ville), je sodil
zaradi enake naselbinske tipologije in statusa tudi Škedenj, ki je bil vaš-
ka enklava na flišnatem svetu na območju sosesk tik ob morju. Večina
vasi je nastala v srednjem veku, ko so si tržaški nemški škofje prizadeva-
li kolonizirati ozemlje škofije in so nanj naseljevali slovansko prebival
stvo. V zgodovinskih dokumentih so prvič omenjene v 13. in 14. stoletju.
Samo Kontovel in Bani sta z začetka 15. stoletja, nastanek Padrič pa sega
na začetek 17. stoletja (Krajevni leksikon 1990). Prebivalci vasi so bili mali
156
razmerja med demografskimi tendencami in značilnostmi ter ekonomi-
jo tega dela podeželja. Upoštevani sta dve območji, in sicer podeželski del
tržaškega občinskega ozemlja, ki se razteza okrog mesta, in območje ne
posredno za tržaško občinsko mejo, točneje ozemlje prafare Povir.
Podeželje tržaške občine, imenovano »teritorij« (territorio) in v 19. sto-
letju v slovenščini »okolica«, je bilo sestavljeno iz dela na flišnatem in nap
lavinskem svetu pod kraškim robom in dela na kraški planoti. Del pod
kraškim robom je tvoril zgodovinski tržaški ager, kjer so imeli mestni
posestn iki svoje vinograde, oljčne nasade in druge agrarne površine, ki
so skupaj s solinami predstavljale pomembne postavke tržaške ekonomi-
je. Ta del teritorija je bil do 19. stoletja redko poseljen z razpršenimi hišami
ali manjšimi gručastimi zaselki. Prebivalstvo so sestavljali mali kmečki
posestniki in predvsem kmetje, ki so obdelovali zemljo mestnih posest-
nikov na podlagi kolonatskih ali drugih zemljiških najemniških razmer-
ji in kot kmečki delavci. Prebivalstvo je v tem delu podeželja, imenova-
nem »soseske« (it. contrade), začelo naraščati v 18. stoletju s priseljevanjem
kmetov iz zaledja, ki so od mestnih lastnikov prevzemali zemljišča in si
ustvarjali lastna posestva. Ker je bila večina naseljencev iz slovenskega ob-
močja in se je slovenska posest razširila vse do mesta, so ta proces tržaški
italijanski zgodovinarji opredelili kot »slavizacijo« tržaškega podeželja.
Soseske so bile Barkovlje, Kjadin, Spodnja in Zgornja Čarbola, Kolonja,
Greta, Vrdela, Rojan, Rocol, Škorklja in Spodnja ter Zgornja Sveta Marija
Magdalena. V območje sosesk se je v 18. in 19. stoletju s svojimi novimi
četrtmi širila tudi mestna naselbina in premikala mejo med urbaniziranim
območjem in podeželjem. V celoti pa je večinoma ohranjalo podeželski in
kmečki značaj, s tem, da je s časom družbena struktura v kmečkih zaselkih
dobila polkmečke poteze (Kalc 2009, 3–4).
Poselitev zunanjega dela tržaškega teritorija so sestavljale sklenjene
kmečke vasi na kraški planoti, na nadmorski višini od 290 do 350 metrov,
in sicer Križ, Prosek, Kontovel, Opčine, Bani, Trebče Gropada, Padriče,
Bazovica in Lipica. V ta del teritorija, imenovan »vasi« (it. ville), je sodil
zaradi enake naselbinske tipologije in statusa tudi Škedenj, ki je bil vaš-
ka enklava na flišnatem svetu na območju sosesk tik ob morju. Večina
vasi je nastala v srednjem veku, ko so si tržaški nemški škofje prizadeva-
li kolonizirati ozemlje škofije in so nanj naseljevali slovansko prebival
stvo. V zgodovinskih dokumentih so prvič omenjene v 13. in 14. stoletju.
Samo Kontovel in Bani sta z začetka 15. stoletja, nastanek Padrič pa sega
na začetek 17. stoletja (Krajevni leksikon 1990). Prebivalci vasi so bili mali
156
