Page 159 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 159
6: pr ebivalstvo in gospodarski vir i v tr žaškem kr aškem zaledju (16.–20. stoletje)
kmetje, povezani v vaške skupnosti. Z izjemo Škednja, ki se nahaja bliže
mestu in je v drugi polovici 19. stoletja na njegovo območje segla industri-
alizacija, je ostalo območje vasi izvzeto iz procesa urbanizacije. Njihovo
gospodarstvo, demografski in družbeni razvoj pa so bili tesno povezani z
mestom (Kalc 2009, 3–4).
Ozemlje prvotne župnije Povir, ki nam služi za primerjavo, je glede
tipologije poselitve podobno kraškemu delu tržaškega podeželja, le da je
bolj oddaljeno od mesta. Za razliko od tržaških vasi tudi ni sodilo pod ne-
posredno mestno upravo ter pod pravni red prostega pristanišča. To ozem-
lje s 16 vasmi so po letu 1784 cerkvenoupravno reorganizirali in razdeli-
li med župnijo Povir, pod katero so spadale še Brestovica, Gorenje, Merče,
Plešivica in Žirje, dušnopastirske postaje Sežana s Šmarjami, Danami
in Orlekom, Divača z Ležečami in Štorje s Podbrežami, Senadolami in
Majcni. Tudi te vasi so srednjeveškega izvora. Sežana, Šmarje in Dane
so prvič omenjene v 11. stoletju, Ležeče, Dolenje in Gorenje v 13., Divača,
Štorje, Podbreže in Senadole pa v 15. stoletju,1 so pa tudi te starejšega datu-
ma. To cerkvenoupravno ozemlje smo izbrali zaradi obstoja kolikor toliko
nepretrganega niza podatkov o rojstvih in smrtih od srede 17. stoletja do
prve svetovne vojne.
1. O virih
Preučevanje razvoja prebivalstva v večstoletni časovni perspektivi se vselej
sooča s pomanjkanjem, z nedoslednostjo in ozemeljsko neprimerljivostjo
podatkov. To velja posebno za čas do 18. stoletja, preden je država začela
bolj ali manj redno popisovati prebivalstvo po enovitih kriterijih in na ce-
lotnem državnem ozemlju. V tem stoletju so tudi cerkvene matrike posta-
le nazornejše in teritorialno usklajenejše s popisnimi teritorialnimi enota-
mi. Pogosto pa so od štetij znani le rezultati za dežele ali večje teritorialne
enote, medtem ko so se podatki za manjša upravna območja in posamezne
kraje skupaj s popisno dokumentacijo izgubili. Tako na primer za ljubljan-
sko škofijo razpolagamo s podatki prvega vsedržavnega avstrijskega štetja
iz leta 1754 in za Kranjsko s podrobnimi podatki konskripcije iz leta 1778
(Valenčič 1962; Valenčič 1996). Za Avstrijsko primorje pa so se ohranili le
podatki o številu hiš po okrajih na Goriškem iz leta 1754 (Della Bona 1856;
Iancis 2001, 25). Ohranil pa se je, na primer, popis duš za Goriško iz leta
1 Kos, Gradivo za historično topografijo Primorske, Rokopisna zapuščina M. Kosa,
ZIKM ZRC.
157
kmetje, povezani v vaške skupnosti. Z izjemo Škednja, ki se nahaja bliže
mestu in je v drugi polovici 19. stoletja na njegovo območje segla industri-
alizacija, je ostalo območje vasi izvzeto iz procesa urbanizacije. Njihovo
gospodarstvo, demografski in družbeni razvoj pa so bili tesno povezani z
mestom (Kalc 2009, 3–4).
Ozemlje prvotne župnije Povir, ki nam služi za primerjavo, je glede
tipologije poselitve podobno kraškemu delu tržaškega podeželja, le da je
bolj oddaljeno od mesta. Za razliko od tržaških vasi tudi ni sodilo pod ne-
posredno mestno upravo ter pod pravni red prostega pristanišča. To ozem-
lje s 16 vasmi so po letu 1784 cerkvenoupravno reorganizirali in razdeli-
li med župnijo Povir, pod katero so spadale še Brestovica, Gorenje, Merče,
Plešivica in Žirje, dušnopastirske postaje Sežana s Šmarjami, Danami
in Orlekom, Divača z Ležečami in Štorje s Podbrežami, Senadolami in
Majcni. Tudi te vasi so srednjeveškega izvora. Sežana, Šmarje in Dane
so prvič omenjene v 11. stoletju, Ležeče, Dolenje in Gorenje v 13., Divača,
Štorje, Podbreže in Senadole pa v 15. stoletju,1 so pa tudi te starejšega datu-
ma. To cerkvenoupravno ozemlje smo izbrali zaradi obstoja kolikor toliko
nepretrganega niza podatkov o rojstvih in smrtih od srede 17. stoletja do
prve svetovne vojne.
1. O virih
Preučevanje razvoja prebivalstva v večstoletni časovni perspektivi se vselej
sooča s pomanjkanjem, z nedoslednostjo in ozemeljsko neprimerljivostjo
podatkov. To velja posebno za čas do 18. stoletja, preden je država začela
bolj ali manj redno popisovati prebivalstvo po enovitih kriterijih in na ce-
lotnem državnem ozemlju. V tem stoletju so tudi cerkvene matrike posta-
le nazornejše in teritorialno usklajenejše s popisnimi teritorialnimi enota-
mi. Pogosto pa so od štetij znani le rezultati za dežele ali večje teritorialne
enote, medtem ko so se podatki za manjša upravna območja in posamezne
kraje skupaj s popisno dokumentacijo izgubili. Tako na primer za ljubljan-
sko škofijo razpolagamo s podatki prvega vsedržavnega avstrijskega štetja
iz leta 1754 in za Kranjsko s podrobnimi podatki konskripcije iz leta 1778
(Valenčič 1962; Valenčič 1996). Za Avstrijsko primorje pa so se ohranili le
podatki o številu hiš po okrajih na Goriškem iz leta 1754 (Della Bona 1856;
Iancis 2001, 25). Ohranil pa se je, na primer, popis duš za Goriško iz leta
1 Kos, Gradivo za historično topografijo Primorske, Rokopisna zapuščina M. Kosa,
ZIKM ZRC.
157
