Page 162 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 162
preživetje in podjetnost
pod kraškim robom. Kmetje so večinoma razpolagali samo z zemljišči na
kraških tleh. Nižje letne temperature, izpostavljenost burji, tanka zemelj
ska plast, omejen obseg agrarnih površin, ki jih je bilo treba pridobivati s
trebljenjem kamenja, in pomanjkanje vode, vse to ni dopuščalo bogatejših
kultur in boljšega trženja pridelkov, pač pa le pridelavo poljščin in skrom-
no živinorejo. Vse to se odraža tudi v manjšem številu prebivalstva na tem
delu tržaškega teritorija.
Obdobje od srede 15. do začetka 17. stoletja je bilo za Trst sploh zelo
viharno, čemur je pripisati nihanje števila prebivalstva mesta in njegove
okolice. Območje je bilo pod stalnimi napadi Benečanov, ki so obvlado-
vali Jadransko morje in večkrat poškodovali Trst in njegovo okolico. Ti
spopadi so se končali z mirom med Benetkami in avstrijskim cesarjem,
sklenjenim leta 1617. Na začetku 17. stoletja so dosegli svoj višek in takrat
je število mestnega prebivalstva padlo na najnižjo stopnjo (okrog 3.000).
Pomorska dejavnost in trgovina mesta sta bili zaradi tega prizadeti in sta
nihali. Na število prebivalstva so vplivale tudi razne lakote in epidemične
bolezni. Kuga je periodično terjala svoj smrtni davek. Podatki, ki so nam
jih zapustili sodobni kronisti, in ocene na podlagi dinamike rojstev kaže-
jo, da je bila v 16. stoletju amplituda nihanja števila prebivalstva zelo izrazi-
ta. Z nastopom mirnejšega obdobja po letu 1617 so se gospodarske razmere
izboljšale, čeprav se je še naprej čutil negativni vpliv Benetk, ki so tržaško
trgovino in pomorstvo na razne načine omejevale. Prav to je spodbujalo
rast agrarne ekonomije, predvsem vinogradništva, in solinarstva, ki sta bili
nosilni panogi tržaške ekonomije (Montanelli 1905, 16–22).
Po letu 1617 je število prebivalstva mesta začelo naraščati in doseglo v
štiridesetih letih okrog 5.000 prebivalcev. Nato dinamika rojstev sredi sto-
letja ponovno upada, kar je bilo povezano s takratno veliko lakoto. Sledila
je ponovna rast, proti koncu stoletja pa spet upadanje in nato stagnacija
števila prebivalstva, ki je trajala vse do proglasitve prostega pristanišča leta
1719 (Montanelli 1905, 26–33). S tem se začne nova doba demografskega raz-
voja mesta, ki jo označuje nepretrgana in vse večja rast prebivalstva, pov-
ezana s prostim pristaniščem. Glavni dejavnik te rasti je bilo množično
priseljevanje iz ožjega in širšega zaledja mesta, ki je ponujalo gospodarske
priložnosti za najrazličnejše poklicne in delovne profile ter ki ga je oblast
spodbujala s posebnimi privilegiji in namenskimi politikami (Kalc 2008).
Priseljence iz širšega zaledja in oddaljenejših krajev je pritegovalo pred-
vsem mesto. Ugodne razmere za naseljevanje pa so z gospodarsko ekspan-
zijo mesta nastale tudi v njegovi agrarni okolici. Zaradi širjenja poselitve in
160
pod kraškim robom. Kmetje so večinoma razpolagali samo z zemljišči na
kraških tleh. Nižje letne temperature, izpostavljenost burji, tanka zemelj
ska plast, omejen obseg agrarnih površin, ki jih je bilo treba pridobivati s
trebljenjem kamenja, in pomanjkanje vode, vse to ni dopuščalo bogatejših
kultur in boljšega trženja pridelkov, pač pa le pridelavo poljščin in skrom-
no živinorejo. Vse to se odraža tudi v manjšem številu prebivalstva na tem
delu tržaškega teritorija.
Obdobje od srede 15. do začetka 17. stoletja je bilo za Trst sploh zelo
viharno, čemur je pripisati nihanje števila prebivalstva mesta in njegove
okolice. Območje je bilo pod stalnimi napadi Benečanov, ki so obvlado-
vali Jadransko morje in večkrat poškodovali Trst in njegovo okolico. Ti
spopadi so se končali z mirom med Benetkami in avstrijskim cesarjem,
sklenjenim leta 1617. Na začetku 17. stoletja so dosegli svoj višek in takrat
je število mestnega prebivalstva padlo na najnižjo stopnjo (okrog 3.000).
Pomorska dejavnost in trgovina mesta sta bili zaradi tega prizadeti in sta
nihali. Na število prebivalstva so vplivale tudi razne lakote in epidemične
bolezni. Kuga je periodično terjala svoj smrtni davek. Podatki, ki so nam
jih zapustili sodobni kronisti, in ocene na podlagi dinamike rojstev kaže-
jo, da je bila v 16. stoletju amplituda nihanja števila prebivalstva zelo izrazi-
ta. Z nastopom mirnejšega obdobja po letu 1617 so se gospodarske razmere
izboljšale, čeprav se je še naprej čutil negativni vpliv Benetk, ki so tržaško
trgovino in pomorstvo na razne načine omejevale. Prav to je spodbujalo
rast agrarne ekonomije, predvsem vinogradništva, in solinarstva, ki sta bili
nosilni panogi tržaške ekonomije (Montanelli 1905, 16–22).
Po letu 1617 je število prebivalstva mesta začelo naraščati in doseglo v
štiridesetih letih okrog 5.000 prebivalcev. Nato dinamika rojstev sredi sto-
letja ponovno upada, kar je bilo povezano s takratno veliko lakoto. Sledila
je ponovna rast, proti koncu stoletja pa spet upadanje in nato stagnacija
števila prebivalstva, ki je trajala vse do proglasitve prostega pristanišča leta
1719 (Montanelli 1905, 26–33). S tem se začne nova doba demografskega raz-
voja mesta, ki jo označuje nepretrgana in vse večja rast prebivalstva, pov-
ezana s prostim pristaniščem. Glavni dejavnik te rasti je bilo množično
priseljevanje iz ožjega in širšega zaledja mesta, ki je ponujalo gospodarske
priložnosti za najrazličnejše poklicne in delovne profile ter ki ga je oblast
spodbujala s posebnimi privilegiji in namenskimi politikami (Kalc 2008).
Priseljence iz širšega zaledja in oddaljenejših krajev je pritegovalo pred-
vsem mesto. Ugodne razmere za naseljevanje pa so z gospodarsko ekspan-
zijo mesta nastale tudi v njegovi agrarni okolici. Zaradi širjenja poselitve in
160
