Page 18 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 18
preživetje in podjetnost
Ta značilnost in interpretacija sta našli svoje mesto tudi v najnovejšem pre-
gledu slovenske zgodovine, v katerem beremo:
Posebnost kmetov v slovenskem prostoru je bila prej v tem, da so kot
tovorniki in vozniki (furmani), pa tudi kot prekupčevalci in obrt-
niki svoje delo na kmetiji združevali z nekmečkim gospodarstvom.
Kolikšen del kmetov se je ukvarjal s temi dejavnostmi, je težko reči,
ni pa dvoma, da so bile zelo razširjenje. Zato so bili mnogi med
njimi kvečjemu manj kmetje kot povprečen tip evropskih kmetov.
(Štih in Simoniti 2010, 154)
Pri nekaterih zgodovinarjih je zaznati večjo skrb za opredelitev ob-
močij znotraj slovenskega prostora, kjer so kmetje intenzivneje posegali po
neagrarnih virih dohodka. Šorn je na primer izrazil mnenje, da je večjo in-
tenzivnost pojava zaslediti v zahodnem delu slovenskih dežel, in sicer zara-
di priložnosti, ki so jih nudila jadranska pristaniška mesta (Šorn 1984, 40,
43). Do splošnega pomena in obsega neagrarnih dejavnosti je bil morda še
najbolj kritičen Valenčič, ki je opozoril na možnost precenjevanja in pri tem
izpostavil, da sta bila kmečka trgovina in tovorništvo posebej koncentrira-
na »na ožjih območjih in v posameznih krajih, kjer so bile večje možnosti
za povezavo z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, na primer s solno trgo-
vino ali z domačo obrtjo in prodajo njeni izdelkov« (Valenčič 1981, 255–6).
Kljub tem smotrnim opozorilom lahko trdimo, da tudi novejše raziskave
kažejo na to, da je bilo poseganje po neagrarnih virih dohodka, ki seveda
poleg tovorništva vključuje tudi druge dejavnosti, razširjeno v zahodnem,
a tudi v osrednjem slovenskem prostoru, ki zajema Kranjsko v celoti.1 Prav
tako je mogoče opaziti, da v navedenem prostoru beležimo močno razšir-
jenost in veliko raznolikost dejavnosti, v katere so se vključevali kmetje,
tudi v primerjavi z bistveno obsežnejšim alpskim in evropskim območjem.2
V tem prispevku v središče obravnave postavljamo kmečko ekonom-
ijo kot celoto in si pri tem zastavljamo nekatera vprašanja, ki so po mojem
prepričanju temeljnega pomena za prenovljeno in celovitejše razumevan-
je njene izrazite značilnosti, to je poseganja po neagrarnih virih dohod-
ka s strani kmečkega prebivalstva. V ta namen se bomo najprej posvetili
vprašanjem opredelitve tega pojava, njegove periodizacije in kvantifikaci-
je, nato bomo pozornost usmerili k interpretacijam pogojev, dejavnikov in
1 Beguš 2017, zdaj glej tudi njen prispevek o neagrarnih dejavnostih v slovenskem
zgodovinopisju v tej knjigi.
2 Panjek 2014, 2015 in 2017, a zdaj glej tudi zadnji del tega prispevka.
16
Ta značilnost in interpretacija sta našli svoje mesto tudi v najnovejšem pre-
gledu slovenske zgodovine, v katerem beremo:
Posebnost kmetov v slovenskem prostoru je bila prej v tem, da so kot
tovorniki in vozniki (furmani), pa tudi kot prekupčevalci in obrt-
niki svoje delo na kmetiji združevali z nekmečkim gospodarstvom.
Kolikšen del kmetov se je ukvarjal s temi dejavnostmi, je težko reči,
ni pa dvoma, da so bile zelo razširjenje. Zato so bili mnogi med
njimi kvečjemu manj kmetje kot povprečen tip evropskih kmetov.
(Štih in Simoniti 2010, 154)
Pri nekaterih zgodovinarjih je zaznati večjo skrb za opredelitev ob-
močij znotraj slovenskega prostora, kjer so kmetje intenzivneje posegali po
neagrarnih virih dohodka. Šorn je na primer izrazil mnenje, da je večjo in-
tenzivnost pojava zaslediti v zahodnem delu slovenskih dežel, in sicer zara-
di priložnosti, ki so jih nudila jadranska pristaniška mesta (Šorn 1984, 40,
43). Do splošnega pomena in obsega neagrarnih dejavnosti je bil morda še
najbolj kritičen Valenčič, ki je opozoril na možnost precenjevanja in pri tem
izpostavil, da sta bila kmečka trgovina in tovorništvo posebej koncentrira-
na »na ožjih območjih in v posameznih krajih, kjer so bile večje možnosti
za povezavo z drugimi gospodarskimi dejavnostmi, na primer s solno trgo-
vino ali z domačo obrtjo in prodajo njeni izdelkov« (Valenčič 1981, 255–6).
Kljub tem smotrnim opozorilom lahko trdimo, da tudi novejše raziskave
kažejo na to, da je bilo poseganje po neagrarnih virih dohodka, ki seveda
poleg tovorništva vključuje tudi druge dejavnosti, razširjeno v zahodnem,
a tudi v osrednjem slovenskem prostoru, ki zajema Kranjsko v celoti.1 Prav
tako je mogoče opaziti, da v navedenem prostoru beležimo močno razšir-
jenost in veliko raznolikost dejavnosti, v katere so se vključevali kmetje,
tudi v primerjavi z bistveno obsežnejšim alpskim in evropskim območjem.2
V tem prispevku v središče obravnave postavljamo kmečko ekonom-
ijo kot celoto in si pri tem zastavljamo nekatera vprašanja, ki so po mojem
prepričanju temeljnega pomena za prenovljeno in celovitejše razumevan-
je njene izrazite značilnosti, to je poseganja po neagrarnih virih dohod-
ka s strani kmečkega prebivalstva. V ta namen se bomo najprej posvetili
vprašanjem opredelitve tega pojava, njegove periodizacije in kvantifikaci-
je, nato bomo pozornost usmerili k interpretacijam pogojev, dejavnikov in
1 Beguš 2017, zdaj glej tudi njen prispevek o neagrarnih dejavnostih v slovenskem
zgodovinopisju v tej knjigi.
2 Panjek 2014, 2015 in 2017, a zdaj glej tudi zadnji del tega prispevka.
16
