Page 20 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 20
preživetje in podjetnost
Torej moramo zelo širok pojem kmečko trgovanje specificirati in
reči: O pravi kmečki trgovini, o kmečki trgovini v ožjem smislu be-
sede smemo govoriti, kadar je kmet unovčeval svoje lastne izdelke;
kadar je kupčeval z južnim sadjem, rižem in podobnimi dobrinami,
v nasprotno smer pa dobavljal drugačno blago, potem je posnemal
trgovca na velike razdalje in se nekvalificirano vsiljeval v te posle; pri
soli gre za oskrbo z elementarno dobrino. (Šorn 1984, 43)
A v resnici se je s soljo tudi trgovalo in ne le zadoščalo domači potre-
bi. Opirajoč se na zgoraj omenjeno Gestrinovo delitev, a tudi na Valenčiča,
je v novejšem času Miha Kosi razločil štiri »oblike« tovorništva »glede na
okoliščine organizacije«, in sicer na tovorjenje, ki je potekalo »kot tlaka«,
»kot pomembna dodatna gospodarska dejavnost podložnikov za plačilo«,
»kot kmečka trgovina«3 in »kot poklicno tovorništvo za potrebe trgovine v
trgih in mestih«, pri čemer je utemeljeno opozoril, da so se »oblike kmeč-
kega tovorjenja […] prepletale med seboj« (Kosi 1998, 139).
Iz teh razčlenitev lahko izluščimo, da je kmečko trgovino v ožjem
smislu razumeti kot trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki, ki pa zahte-
va tudi tovorjenje svojega blaga. Trgovanje s tujim blagom se od tega raz-
likuje, a tudi v tem primeru je bilo treba obenem tovoriti. V ekonomskem
smislu spet drugačna dejavnost je tovorjenje za nekoga tretjega (pri čem er
je razlika, če je to trgovec ali fevdalec). Dejstvo pa je, da so se te različne
oblike dejavnosti prepletale, saj jih je na isti poti kmet lahko izvajal hkra-
ti. Verjetno se tudi zaradi tega, kljub upoštevanju obstoja različnih oblik
tovorništva in njihovega le delnega prekrivanja s kmečko trgovino v ož-
jem smislu, izraz »kmečka trgovina« še vedno lahko razume tudi v širšem
pomenu, kot skupek kmečkih dejavnosti na področju trgovine in prome-
ta.4 Vsekakor pa je z ekonomskega vidika in zavoljo natančnejšega razume-
vanja pojava (ter kmečke ekonomije nasploh) po mojem mnenju smiselno
izhajati iz osnovne ugotovitve, da gre v vseh navedenih primerih za de-
javnosti iz terciarnega sektorja, ki sodijo na področje trgovine in prome-
ta. Zaradi tega bi k tej skupini veljalo dodati še druge oblike dejavnosti, ki
so tesno povezane s tem področjem, kot je na primer nudenje vprežne ži-
vine za transport ter krme in drugih sorodnih storitev (hlev, gostišče). Isto
3 Z ekonomskega in tudi širšega vsebinskega vidika bi težko rekli, da kmečka trgovina
predstavlja obliko tovorjenja, temveč prej obratno, da je tovorjenje lastnih pridelkov
in izdelkov del procesa v kmečki trgovini.
4 Tako se ta izraz na primer uporablja v Štih in Simoniti 2010 in s tako rabo je mogoče
soglašati.
18
Torej moramo zelo širok pojem kmečko trgovanje specificirati in
reči: O pravi kmečki trgovini, o kmečki trgovini v ožjem smislu be-
sede smemo govoriti, kadar je kmet unovčeval svoje lastne izdelke;
kadar je kupčeval z južnim sadjem, rižem in podobnimi dobrinami,
v nasprotno smer pa dobavljal drugačno blago, potem je posnemal
trgovca na velike razdalje in se nekvalificirano vsiljeval v te posle; pri
soli gre za oskrbo z elementarno dobrino. (Šorn 1984, 43)
A v resnici se je s soljo tudi trgovalo in ne le zadoščalo domači potre-
bi. Opirajoč se na zgoraj omenjeno Gestrinovo delitev, a tudi na Valenčiča,
je v novejšem času Miha Kosi razločil štiri »oblike« tovorništva »glede na
okoliščine organizacije«, in sicer na tovorjenje, ki je potekalo »kot tlaka«,
»kot pomembna dodatna gospodarska dejavnost podložnikov za plačilo«,
»kot kmečka trgovina«3 in »kot poklicno tovorništvo za potrebe trgovine v
trgih in mestih«, pri čemer je utemeljeno opozoril, da so se »oblike kmeč-
kega tovorjenja […] prepletale med seboj« (Kosi 1998, 139).
Iz teh razčlenitev lahko izluščimo, da je kmečko trgovino v ožjem
smislu razumeti kot trgovanje z lastnimi pridelki in izdelki, ki pa zahte-
va tudi tovorjenje svojega blaga. Trgovanje s tujim blagom se od tega raz-
likuje, a tudi v tem primeru je bilo treba obenem tovoriti. V ekonomskem
smislu spet drugačna dejavnost je tovorjenje za nekoga tretjega (pri čem er
je razlika, če je to trgovec ali fevdalec). Dejstvo pa je, da so se te različne
oblike dejavnosti prepletale, saj jih je na isti poti kmet lahko izvajal hkra-
ti. Verjetno se tudi zaradi tega, kljub upoštevanju obstoja različnih oblik
tovorništva in njihovega le delnega prekrivanja s kmečko trgovino v ož-
jem smislu, izraz »kmečka trgovina« še vedno lahko razume tudi v širšem
pomenu, kot skupek kmečkih dejavnosti na področju trgovine in prome-
ta.4 Vsekakor pa je z ekonomskega vidika in zavoljo natančnejšega razume-
vanja pojava (ter kmečke ekonomije nasploh) po mojem mnenju smiselno
izhajati iz osnovne ugotovitve, da gre v vseh navedenih primerih za de-
javnosti iz terciarnega sektorja, ki sodijo na področje trgovine in prome-
ta. Zaradi tega bi k tej skupini veljalo dodati še druge oblike dejavnosti, ki
so tesno povezane s tem področjem, kot je na primer nudenje vprežne ži-
vine za transport ter krme in drugih sorodnih storitev (hlev, gostišče). Isto
3 Z ekonomskega in tudi širšega vsebinskega vidika bi težko rekli, da kmečka trgovina
predstavlja obliko tovorjenja, temveč prej obratno, da je tovorjenje lastnih pridelkov
in izdelkov del procesa v kmečki trgovini.
4 Tako se ta izraz na primer uporablja v Štih in Simoniti 2010 in s tako rabo je mogoče
soglašati.
18
