Page 23 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 23
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
Dejansko lahko proteste mestnih trgovcev in ponavljajoče se prepove-
di kmečke trgovine razumemo kot potrditev njenega obstoja in morda celo
živahnosti skozi daljše obdobje. Tovrstne pritožbe so segale v pozni srednji
vek in »v glavnem pojenjale šele v šestdesetih letih 18. stoletja«. Povzročile
pa so niz pravnih prepovedi kmečke trgovine na Kranjskem skozi ves zgod-
nji novi vek (1552, 1568, 1602, 1661, 1691, 1725), vendar so v vseh primerih
kmalu zatem sledile sprostitve. Zadnja od slednjih iz leta 1737 je določa-
la vrste blaga, dovoljene za kmečko trgovino, in jih opredeljevala kot vse,
»kar je proizvedel kmet sam«, pri čemer je navajala kar štirideset (!) možnih
izdelkov. Nasploh so v 18. stoletju merkantilistični in fiziokratski ukrepi
habsburške države v svojem procesu modernizacije pripomogli k uveljavit-
vi obdobja gospodarske rasti, ki je prinesla nove in širše priložnosti tudi
tržnim dejavnostim kmetov (Šorn 1984, 40–3). Tako lahko tudi po Šornu
ugotovimo, da je 18. stoletje prestavljalo obdobje okrepljenega poseganja
kmetov v trgovino.
Kot je bilo že omenjeno, tržno usmerjena kmečka aktivnost v slo
venskih deželah ni bila omejena na dejavnosti v terciarnem sektorju, po
vezane s transportom v terciarnem sektorju, saj so se kmetje udejstvova-
li tudi na industrijskem področju. Čeprav to velja tudi za 16. in 17. stoletje,
je fazo znatnejše rasti kmečke industrijske proizvodnje zaznati v drugi
polovici 18. stoletja, torej enako kot pri kmečki trgovini. Za slednje obdob-
je je Šorn previdno ocenil, da je 29 % industrijske proizvodnje na trgu vo-
jvodine Kranjske izviralo od kmetov. Ta številka ne zajema kmečke pro
izvodnje v samooskrbne namene, kar je pozitivno za našo obravnavo tržno
usmerjenih dejavnosti. Po drugi strani pa ne upošteva velikega rudni-
ka v Idriji, katerega proizvodnja bi, če bi bila vključena, zmanjšala nave-
deni delež »kmečke proizvodnje« (tabela 1.3). 6 Pri tem pa je smiselno opo-
zoriti, da so številni idrijski rudarji izhajali iz kmečkih gospodinjstev in
svoje delo v rudniku združevali z obdelovanjem majhnih parcel v okoli-
ci Idrije ter s sodelovanjem pri opravilih na domačih kmetijah, iz kater-
ih so izvirali (Verbič 1952–53, 534–5; Valentinitsch 1981) – to pa bi ponovno
povečalo delež kmečke proizvodnje v industriji. Šornov poudarek, da
njegove vrednosti predstavljajo le oceno, ki temelji na lastnih poglobljenih
raziskovalnih izkušnjah, »ker kljub pregledanemu arhivskemu gradivu še
6 Razlog za tako izbiro je, da je Idrija predstavljala upravni otok, ki ga neposredno
upravlja finančna zbornica države. Kljub temu, da je zaradi tega v strogo zgodovin-
skem smislu izločitev pravilna, se ta izbira zdi manj smiselna, če želimo regionalno
gospodarstvo razumeti kot celoto, nenazadnje zato, ker je idrijski rudnik vplival na
gospodarske priložnosti tudi izven svojega upravnega ozemlja.
21
Dejansko lahko proteste mestnih trgovcev in ponavljajoče se prepove-
di kmečke trgovine razumemo kot potrditev njenega obstoja in morda celo
živahnosti skozi daljše obdobje. Tovrstne pritožbe so segale v pozni srednji
vek in »v glavnem pojenjale šele v šestdesetih letih 18. stoletja«. Povzročile
pa so niz pravnih prepovedi kmečke trgovine na Kranjskem skozi ves zgod-
nji novi vek (1552, 1568, 1602, 1661, 1691, 1725), vendar so v vseh primerih
kmalu zatem sledile sprostitve. Zadnja od slednjih iz leta 1737 je določa-
la vrste blaga, dovoljene za kmečko trgovino, in jih opredeljevala kot vse,
»kar je proizvedel kmet sam«, pri čemer je navajala kar štirideset (!) možnih
izdelkov. Nasploh so v 18. stoletju merkantilistični in fiziokratski ukrepi
habsburške države v svojem procesu modernizacije pripomogli k uveljavit-
vi obdobja gospodarske rasti, ki je prinesla nove in širše priložnosti tudi
tržnim dejavnostim kmetov (Šorn 1984, 40–3). Tako lahko tudi po Šornu
ugotovimo, da je 18. stoletje prestavljalo obdobje okrepljenega poseganja
kmetov v trgovino.
Kot je bilo že omenjeno, tržno usmerjena kmečka aktivnost v slo
venskih deželah ni bila omejena na dejavnosti v terciarnem sektorju, po
vezane s transportom v terciarnem sektorju, saj so se kmetje udejstvova-
li tudi na industrijskem področju. Čeprav to velja tudi za 16. in 17. stoletje,
je fazo znatnejše rasti kmečke industrijske proizvodnje zaznati v drugi
polovici 18. stoletja, torej enako kot pri kmečki trgovini. Za slednje obdob-
je je Šorn previdno ocenil, da je 29 % industrijske proizvodnje na trgu vo-
jvodine Kranjske izviralo od kmetov. Ta številka ne zajema kmečke pro
izvodnje v samooskrbne namene, kar je pozitivno za našo obravnavo tržno
usmerjenih dejavnosti. Po drugi strani pa ne upošteva velikega rudni-
ka v Idriji, katerega proizvodnja bi, če bi bila vključena, zmanjšala nave-
deni delež »kmečke proizvodnje« (tabela 1.3). 6 Pri tem pa je smiselno opo-
zoriti, da so številni idrijski rudarji izhajali iz kmečkih gospodinjstev in
svoje delo v rudniku združevali z obdelovanjem majhnih parcel v okoli-
ci Idrije ter s sodelovanjem pri opravilih na domačih kmetijah, iz kater-
ih so izvirali (Verbič 1952–53, 534–5; Valentinitsch 1981) – to pa bi ponovno
povečalo delež kmečke proizvodnje v industriji. Šornov poudarek, da
njegove vrednosti predstavljajo le oceno, ki temelji na lastnih poglobljenih
raziskovalnih izkušnjah, »ker kljub pregledanemu arhivskemu gradivu še
6 Razlog za tako izbiro je, da je Idrija predstavljala upravni otok, ki ga neposredno
upravlja finančna zbornica države. Kljub temu, da je zaradi tega v strogo zgodovin-
skem smislu izločitev pravilna, se ta izbira zdi manj smiselna, če želimo regionalno
gospodarstvo razumeti kot celoto, nenazadnje zato, ker je idrijski rudnik vplival na
gospodarske priložnosti tudi izven svojega upravnega ozemlja.
21
