Page 19 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 19
1: od kmečke trgovine do integrirane kmečke ekonomije
vzgibov, ki so ga omogočali in uresničevali, kakor izhajajo iz slovenske-
ga zgodovinopisja. Zaključni del je namenjen predstavitvi predloga nove
konceptualizacije, ki gradi na slovenskem zgodovinopisju in primerjalnem
pristopu ter je namenjen tako celostni obravnavi kmečke ekonomije kot iz-
boljšanju primerljivosti med različnimi stvarnostmi v prostoru in skozi čas:
ta koncept je integrirana kmečka ekonomija.
1. Vprašanja opredelitve, periodizacije in kvantifikacije
Za začetek si bomo ogledali, o čem govorimo, ko v slovenskem zgodovino-
pisju pišemo o kmečki trgovini in drugih neagrarnih dejavnostih, in kdaj
so se različne oblike pojavile, čeprav je jasna razmejitev med opredelitvami
in periodizacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj sta oba vidika precej tes-
no povezana in so ju zaradi tega zgodovinarji večkrat obravnavali skupaj.
Potrebo po opredelitvi terminologije kot pogoj za razumevanje poja-
va in njegovih podzvrsti je verjetno najodločneje izrazil Ferdo Gestrin in
temu vprašanju posvetil tudi nekaj pozornosti, pa čeprav v splošnem sis-
tematičnost morda ni bila ravno njegova največja vrlina (in verjetno niti
namen). Pojem podeželska trgovina je »v najširšem pomenu besede pome-
nil vsako trgovanje na podeželju, toda sodobniki so ga pogosto uporabljali
tudi za označevanje kmečke trgovine, torej za tisti del podeželske trgovine,
ki so ga imeli v svojih rokah podložniki« (Gestrin 1973a, 73). Na tej osno-
vi gre torej razumeti kmečko trgovino kot dejavnost izključno agrarnega
prebivalstva, medtem ko so se v podeželsko trgovino vključevali tudi dru-
gi sloji. Gestrin je opozoril tudi na »nujno vprašanje terminologije, še pose-
bej podrobne terminologije znotraj tovorništva, ki je nujno potrebna prav
zavoljo jasnosti glede na razne oblike te dejavnosti. […] Za vso to različno
tovorništvo je treba uporabljati ustrezne pojme, oz. je treba najti ustrezne
opise«. Kmečko tovorjenje svojega lastnega blaga na prodaj je imenoval
»kmečko tovorništvo«. Tovorjenje proti plačilu za potrebe poklicnih mest-
nih trgovcev je opredelil kot »kmečko plačano tovorništvo«. Tovorjenje, ki
so ga podložniki opravljati kot obveznost do svojih gospodov (in za kar so
včasih prejemali odškodnino), pa je poimenoval »tlaško tovorništvo«. Poleg
teh kmečkih oblik je navedel še dve in ju označil s terminoma »tovorniš
tvo trgovcev« ter »poklicno tovorništvo« (Gestrin 1982a, 347). Drug prispe-
vek k razčlenjevanju tipologij in posledičnemu opredeljevanju izrazov nam
je zapustil Jože Šorn:
17
vzgibov, ki so ga omogočali in uresničevali, kakor izhajajo iz slovenske-
ga zgodovinopisja. Zaključni del je namenjen predstavitvi predloga nove
konceptualizacije, ki gradi na slovenskem zgodovinopisju in primerjalnem
pristopu ter je namenjen tako celostni obravnavi kmečke ekonomije kot iz-
boljšanju primerljivosti med različnimi stvarnostmi v prostoru in skozi čas:
ta koncept je integrirana kmečka ekonomija.
1. Vprašanja opredelitve, periodizacije in kvantifikacije
Za začetek si bomo ogledali, o čem govorimo, ko v slovenskem zgodovino-
pisju pišemo o kmečki trgovini in drugih neagrarnih dejavnostih, in kdaj
so se različne oblike pojavile, čeprav je jasna razmejitev med opredelitvami
in periodizacijo nekoliko nehvaležna naloga, saj sta oba vidika precej tes-
no povezana in so ju zaradi tega zgodovinarji večkrat obravnavali skupaj.
Potrebo po opredelitvi terminologije kot pogoj za razumevanje poja-
va in njegovih podzvrsti je verjetno najodločneje izrazil Ferdo Gestrin in
temu vprašanju posvetil tudi nekaj pozornosti, pa čeprav v splošnem sis-
tematičnost morda ni bila ravno njegova največja vrlina (in verjetno niti
namen). Pojem podeželska trgovina je »v najširšem pomenu besede pome-
nil vsako trgovanje na podeželju, toda sodobniki so ga pogosto uporabljali
tudi za označevanje kmečke trgovine, torej za tisti del podeželske trgovine,
ki so ga imeli v svojih rokah podložniki« (Gestrin 1973a, 73). Na tej osno-
vi gre torej razumeti kmečko trgovino kot dejavnost izključno agrarnega
prebivalstva, medtem ko so se v podeželsko trgovino vključevali tudi dru-
gi sloji. Gestrin je opozoril tudi na »nujno vprašanje terminologije, še pose-
bej podrobne terminologije znotraj tovorništva, ki je nujno potrebna prav
zavoljo jasnosti glede na razne oblike te dejavnosti. […] Za vso to različno
tovorništvo je treba uporabljati ustrezne pojme, oz. je treba najti ustrezne
opise«. Kmečko tovorjenje svojega lastnega blaga na prodaj je imenoval
»kmečko tovorništvo«. Tovorjenje proti plačilu za potrebe poklicnih mest-
nih trgovcev je opredelil kot »kmečko plačano tovorništvo«. Tovorjenje, ki
so ga podložniki opravljati kot obveznost do svojih gospodov (in za kar so
včasih prejemali odškodnino), pa je poimenoval »tlaško tovorništvo«. Poleg
teh kmečkih oblik je navedel še dve in ju označil s terminoma »tovorniš
tvo trgovcev« ter »poklicno tovorništvo« (Gestrin 1982a, 347). Drug prispe-
vek k razčlenjevanju tipologij in posledičnemu opredeljevanju izrazov nam
je zapustil Jože Šorn:
17
