Page 22 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 22
preživetje in podjetnost
trgovina je v obravnavanem obdobju, ki ga označuje druga stop
nja komercializacije zemljiškega gospostva, prehajala v svoj višek.
(Gestrin 1973a, 74; Gestrin 1973b, 45)
En del povečanega obsega podeželske trgovine je odpadel na zemljiške
gospode, ki so izhod iz »krize zemljiškega gospostva« iskali v povečanem
trgovanju. Tu Gestrin sicer navaja težnje in ukrepe gospodov, ki so ogrožali
samostojno kmečko trgovanje (na primer določbe, da lahko kmetje proda-
jajo izdelke samo njim, nalaganje podložnikom obveznosti tlaškega tovor-
ništva in prodaje gosposkega blaga; Gestrin 1973a, 74; Gestrin 1991, 224–6,
235). Kljub temu je kmečka trgovina v tem obdobju doživela razmah:
Kmečka trgovina je ob tem dobivala nekatere nove značilnosti.
Poleg tega, da je v nasprotju s prejšnjim obdobjem kmet sedaj v
vedno večjem obsegu posegal v trgovino z blagom poklicne, meščan-
ske trgovine […] in s tem še v povečani meri rušil tedaj veljavno
družbeno delitev dela, je naraščalo tudi prekupčevanje kmetov
z najrazličnejšimi pridelki in izdelki drugih [kmetov]. Kot tretja
značilnost v kmečki trgovini pa se je tedaj pojavljalo to, da se je
podložnik, med drugim tudi zaradi naraščajočih trgovsko-promet-
nih pristojbin, kolikor bolj gremo h koncu XVI. stoletja v tem večji
meri zatekal v tihotapsko trgovino. (Gestrin 1973a, 74–5)
V periodizaciji in sistemizaciji oblik neagrarnega delovanja kmečke-
ga prebivalstva se je preizkusil tudi Grafenauer, pri čemer velja poudari-
ti, da je za razliko od Gestrina, ki se je osredotočil predvsem na dejavnosti,
povezane s trgovino, v svojo shemo vključil tudi dejavnosti sekundarne-
ga sektorja, torej industrijske. Tako kot Gestrin je prva pričevanja o udej
stvovanju slovenskega kmeta v trgovini zaznal v 13. stoletju na osnovi in-
formacij iz Pirana o obstoju naturalne menjave žita za morsko sol (1274),
ki je po njegovem predstavljala »temeljno podlago« za kmečko trgovino.
Nato je kmečko trgovanje zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske dežele,
o čemer je prve pokazatelje videl v meščanskih pritožbah na ta račun iz
14. stoletja, ki so jim sledili spori o podeželski trgovini v 16. in 17. stolet-
ju. Še kasneje, sredi 18. stoletja, »kmečka trgovina ob razvoju primorskih
pristanišč zraste v prevozništvo«. Sicer je Grafenauer uzrl še dve povezavi
med kmečko ekonomijo in neagrarnimi dejavnostmi: »Druga povezava z
neagrarno dejavnostjo je bilo tovorništvo blaga za fužine« in »končno se pri
vaškem prebivalstvu uveljavlja tudi založniško razmerje z velikimi trgovci,
ki organizirajo podeželsko obrtno proizvodnjo« (Grafenauer 1970, 627–8).
20
trgovina je v obravnavanem obdobju, ki ga označuje druga stop
nja komercializacije zemljiškega gospostva, prehajala v svoj višek.
(Gestrin 1973a, 74; Gestrin 1973b, 45)
En del povečanega obsega podeželske trgovine je odpadel na zemljiške
gospode, ki so izhod iz »krize zemljiškega gospostva« iskali v povečanem
trgovanju. Tu Gestrin sicer navaja težnje in ukrepe gospodov, ki so ogrožali
samostojno kmečko trgovanje (na primer določbe, da lahko kmetje proda-
jajo izdelke samo njim, nalaganje podložnikom obveznosti tlaškega tovor-
ništva in prodaje gosposkega blaga; Gestrin 1973a, 74; Gestrin 1991, 224–6,
235). Kljub temu je kmečka trgovina v tem obdobju doživela razmah:
Kmečka trgovina je ob tem dobivala nekatere nove značilnosti.
Poleg tega, da je v nasprotju s prejšnjim obdobjem kmet sedaj v
vedno večjem obsegu posegal v trgovino z blagom poklicne, meščan-
ske trgovine […] in s tem še v povečani meri rušil tedaj veljavno
družbeno delitev dela, je naraščalo tudi prekupčevanje kmetov
z najrazličnejšimi pridelki in izdelki drugih [kmetov]. Kot tretja
značilnost v kmečki trgovini pa se je tedaj pojavljalo to, da se je
podložnik, med drugim tudi zaradi naraščajočih trgovsko-promet-
nih pristojbin, kolikor bolj gremo h koncu XVI. stoletja v tem večji
meri zatekal v tihotapsko trgovino. (Gestrin 1973a, 74–5)
V periodizaciji in sistemizaciji oblik neagrarnega delovanja kmečke-
ga prebivalstva se je preizkusil tudi Grafenauer, pri čemer velja poudari-
ti, da je za razliko od Gestrina, ki se je osredotočil predvsem na dejavnosti,
povezane s trgovino, v svojo shemo vključil tudi dejavnosti sekundarne-
ga sektorja, torej industrijske. Tako kot Gestrin je prva pričevanja o udej
stvovanju slovenskega kmeta v trgovini zaznal v 13. stoletju na osnovi in-
formacij iz Pirana o obstoju naturalne menjave žita za morsko sol (1274),
ki je po njegovem predstavljala »temeljno podlago« za kmečko trgovino.
Nato je kmečko trgovanje zajelo raznovrstno blago ter vse slovenske dežele,
o čemer je prve pokazatelje videl v meščanskih pritožbah na ta račun iz
14. stoletja, ki so jim sledili spori o podeželski trgovini v 16. in 17. stolet-
ju. Še kasneje, sredi 18. stoletja, »kmečka trgovina ob razvoju primorskih
pristanišč zraste v prevozništvo«. Sicer je Grafenauer uzrl še dve povezavi
med kmečko ekonomijo in neagrarnimi dejavnostmi: »Druga povezava z
neagrarno dejavnostjo je bilo tovorništvo blaga za fužine« in »končno se pri
vaškem prebivalstvu uveljavlja tudi založniško razmerje z velikimi trgovci,
ki organizirajo podeželsko obrtno proizvodnjo« (Grafenauer 1970, 627–8).
20
