Page 213 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 213
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
tradicijo, proizvodnja in prodaja sta bili dobro vpeljani, v času med obema
vojnama so dejavnost razširili še na Gorenjskem. Čipkarstvo je bilo na nek
način regulirana domača obrt, saj so čipkarice oskrbeli z vzorci in načr-
ti čipk, ki so jih v skladu z modernimi estetskimi in umetniškimi merili
ter s tržnimi zahtevami izdelovali strokovnjaki. Umetniki in profesionalne
učiteljice čipkarstva so bili sestavni del procesa spodbujanja proizvodnje,
oblikovanja in trženja čipk, vse skupaj z izdatno podporo oblasti. Nekoliko
na daleč, a vendarle, je bil podoben primer pletarstva, ki dolgoročno kaže,
kako učinkovite so lahko strategije in prakse diverzifikacije kmečkih do-
hodkov v spletu lokalne pobude, lahko dostopnosti surovin ter državne
podpore. Primera iz okolice Ptuja in Radovljice že kažeta tako (Ogorelec
1938, 233–4; Patik 1938, 251–6). Domača obrt je lahko tudi poniknila, kot
kaže primer kmečke tekstilne proizvodnje, ali pa se vzpostavila povsem na
novo, kar sodimo na primeru proizvodnje igrač v okolici Velikih Lašč po
prvi svetovni vojni. Proizvodnja igrač se je začela načrtno zaradi pobude
nekaj podjetnih trgovcev, ki so organizirali proizvodnjo na kmečkih domo
vih, priskrbeli vzorce in igrače prodajali na jugoslovanskem trgu (Markun
1943, 62).
Domače obrti so gotovo predstavljale pomemben delež zaposlitve
kmečkega prebivalstva, seveda z regionalnimi in s slojnimi razlikami. Za
čas med obema vojnama obstajajo stvarne ocene, da je bilo stalno ali občas-
no z delom v domači obrtni proizvodnji zaposleno najmanj 25.000 ljudi
(Spominski zbornik 1939, 391), kar je pomenilo okoli 5 % vse kmečke popu-
lacije. Ko k temu prištejemo še najemniško delo in sezonske selitve, lahko
postavimo dodatno oceno, da je bila pred drugo svetovno vojno življenjs ka
raven vsaj četrtine kmečkega prebivalstva močno odvisna od dodatnega
zaslužka izvenagrarnih dejavnosti. Ti dohodki so bili zelo pomembni za
uravnoteženje bilanc gospodarjenja, zlasti za majhne kmetije. Oblasti so
s spodbujanjem dodatnega izobraževanja kmečke populacije, z različni-
mi strokovnimi tečaji učinkovito podprle procese diverzifikacije dohod-
kov (Pretnar 1938, 257–60). Ob tem je potrebno opozoriti še na dodaten
vidik politik diverzifikacije dohodkov na kmetijah. V tem procesu so bile
namreč močno soudeležene ženske. Sodobniki so ocenjevali, da je bil delež
žensk prevladujoč tako v domači obrti kot tudi v najemniškem delu. Skupaj
z aktivnostmi za izboljšanje dela v gospodinjstvu ter s predelavo in komer-
cializacijo kmetijskih pridelkov že na sami kmetiji (Gosak 1939, 433–7) je
to vplivalo na percepcije ekonomske vrednosti ženskega dela. Posledično
je vplivalo tudi na socialno emancipacijo žensk v okviru tradicionalne
211
tradicijo, proizvodnja in prodaja sta bili dobro vpeljani, v času med obema
vojnama so dejavnost razširili še na Gorenjskem. Čipkarstvo je bilo na nek
način regulirana domača obrt, saj so čipkarice oskrbeli z vzorci in načr-
ti čipk, ki so jih v skladu z modernimi estetskimi in umetniškimi merili
ter s tržnimi zahtevami izdelovali strokovnjaki. Umetniki in profesionalne
učiteljice čipkarstva so bili sestavni del procesa spodbujanja proizvodnje,
oblikovanja in trženja čipk, vse skupaj z izdatno podporo oblasti. Nekoliko
na daleč, a vendarle, je bil podoben primer pletarstva, ki dolgoročno kaže,
kako učinkovite so lahko strategije in prakse diverzifikacije kmečkih do-
hodkov v spletu lokalne pobude, lahko dostopnosti surovin ter državne
podpore. Primera iz okolice Ptuja in Radovljice že kažeta tako (Ogorelec
1938, 233–4; Patik 1938, 251–6). Domača obrt je lahko tudi poniknila, kot
kaže primer kmečke tekstilne proizvodnje, ali pa se vzpostavila povsem na
novo, kar sodimo na primeru proizvodnje igrač v okolici Velikih Lašč po
prvi svetovni vojni. Proizvodnja igrač se je začela načrtno zaradi pobude
nekaj podjetnih trgovcev, ki so organizirali proizvodnjo na kmečkih domo
vih, priskrbeli vzorce in igrače prodajali na jugoslovanskem trgu (Markun
1943, 62).
Domače obrti so gotovo predstavljale pomemben delež zaposlitve
kmečkega prebivalstva, seveda z regionalnimi in s slojnimi razlikami. Za
čas med obema vojnama obstajajo stvarne ocene, da je bilo stalno ali občas-
no z delom v domači obrtni proizvodnji zaposleno najmanj 25.000 ljudi
(Spominski zbornik 1939, 391), kar je pomenilo okoli 5 % vse kmečke popu-
lacije. Ko k temu prištejemo še najemniško delo in sezonske selitve, lahko
postavimo dodatno oceno, da je bila pred drugo svetovno vojno življenjs ka
raven vsaj četrtine kmečkega prebivalstva močno odvisna od dodatnega
zaslužka izvenagrarnih dejavnosti. Ti dohodki so bili zelo pomembni za
uravnoteženje bilanc gospodarjenja, zlasti za majhne kmetije. Oblasti so
s spodbujanjem dodatnega izobraževanja kmečke populacije, z različni-
mi strokovnimi tečaji učinkovito podprle procese diverzifikacije dohod-
kov (Pretnar 1938, 257–60). Ob tem je potrebno opozoriti še na dodaten
vidik politik diverzifikacije dohodkov na kmetijah. V tem procesu so bile
namreč močno soudeležene ženske. Sodobniki so ocenjevali, da je bil delež
žensk prevladujoč tako v domači obrti kot tudi v najemniškem delu. Skupaj
z aktivnostmi za izboljšanje dela v gospodinjstvu ter s predelavo in komer-
cializacijo kmetijskih pridelkov že na sami kmetiji (Gosak 1939, 433–7) je
to vplivalo na percepcije ekonomske vrednosti ženskega dela. Posledično
je vplivalo tudi na socialno emancipacijo žensk v okviru tradicionalne
211
