Page 208 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 208
preživetje in podjetnost
edinega, ki se je ukvarjal s temi vprašanji, naj bi si v času ob koncu tridese-
tih let približno 50 do 60 tisoč ljudi zagotavljalo dodatni zaslužek z delom
na drugih kmetijah, največ v bližnji soseščini. V globalnih razmerjih je to
pomenilo desetino vsega kmečkega prebivalstva, z upoštevanjem odvisnih
družinskih članov pa se številka dramatično poveča. V skladu s prevladu-
jočim povprečnim nizkim donosom v kmetijstvu je bilo tudi plačilo na-
jemnih delavcev primerno nizko. Tudi tukaj nas iz zagate rešuje Uratnik, ki
je ocenil, da je povprečna dnevna plača najemnega delavca znašala polovi-
co dnevnega zaslužka industrijskega delavca (Uratnik 1938, 12, 62–76).
Drugi način iskanja dodatnih zaslužkov so bile migracije. V času pred
prvo svetovno vojno se je iz slovenskega prostora izselila okoli tretjina pre
bivalstva (Lazarević 2015, 62–73). V času med obema vojnama je možnost
selitev usahnila, aktualne so postale t. i. sezonske migracije. Ravno sezon-
ske agrarne migracije so bile najbolj zastopana oblika med vsemi tipi mi-
gracij pred drugo svetovno vojno. Znaten del prebivalstva se je spomla-
di odpravil na delo na kmetijska posestva v zahodni Evropi, vračali so se
jeseni, ko so bili pridelki pospravljeni. Sezonske migracije so bile tipične za
vzhodne slovenske predele, zlasti je izstopalo Prekmurje, kjer so bile stop
nje prenaseljenosti najvišje, hkrati pa tudi najbolj razdrobljena zemljiška
posest (Lazarević 1994, 74).
Tretji način diverzifikacije dohodkov je bila domača obrt, to je obrtna
proizvodnja v okvirih kmečkega gospodarstva, z izkušnjami in znanjem ter
delovno silo družinskih članov.
Pri tem se moramo zavedati kompleksnosti kmečkega gospodarjenja,
ki že samo po sebi vključuje kombinacijo različnih komplementarnih znanj
in izkušenj. S tem tudi nudi izhodišče za ekonomske pobude kmečkega
prebivalstva v različnih smereh, če so le priložnosti na voljo. Kot vsaka de-
javnost tudi kmetijstvo ni enostranska. Kmetije in vaški svet, kot občestvo,
so mikrokozmos prepleta različnih ekonomskih, medpanožnih razmerij,
ne le socialnih relacij, različnih pogledov in nasprotujočih si gmotnih as-
piracij (iz nuje ali želje po posedovanju) ter socialnih interesov. V družbe-
nem imaginariju se kmečki svet slika kot presečišče dveh kontradiktornih
imperativov: med imperativom ekonomske modernizacije s preseganjem
stanovske samozadostnosti in zamejenosti ter imperativom omejevanja
socialne modernizacije, ki je dolgoročno rahljala tradicionalni družbeni
model kmečkega sveta (Lazarević 2014b, 46–62). Implementirane politike
diverzifikacije kmečkih dohodkov pa so nasprotno kmete kot skupnost in
kot posameznike dodatno vpenjale v svet kapitalistične ekonomije, omo
206
edinega, ki se je ukvarjal s temi vprašanji, naj bi si v času ob koncu tridese-
tih let približno 50 do 60 tisoč ljudi zagotavljalo dodatni zaslužek z delom
na drugih kmetijah, največ v bližnji soseščini. V globalnih razmerjih je to
pomenilo desetino vsega kmečkega prebivalstva, z upoštevanjem odvisnih
družinskih članov pa se številka dramatično poveča. V skladu s prevladu-
jočim povprečnim nizkim donosom v kmetijstvu je bilo tudi plačilo na-
jemnih delavcev primerno nizko. Tudi tukaj nas iz zagate rešuje Uratnik, ki
je ocenil, da je povprečna dnevna plača najemnega delavca znašala polovi-
co dnevnega zaslužka industrijskega delavca (Uratnik 1938, 12, 62–76).
Drugi način iskanja dodatnih zaslužkov so bile migracije. V času pred
prvo svetovno vojno se je iz slovenskega prostora izselila okoli tretjina pre
bivalstva (Lazarević 2015, 62–73). V času med obema vojnama je možnost
selitev usahnila, aktualne so postale t. i. sezonske migracije. Ravno sezon-
ske agrarne migracije so bile najbolj zastopana oblika med vsemi tipi mi-
gracij pred drugo svetovno vojno. Znaten del prebivalstva se je spomla-
di odpravil na delo na kmetijska posestva v zahodni Evropi, vračali so se
jeseni, ko so bili pridelki pospravljeni. Sezonske migracije so bile tipične za
vzhodne slovenske predele, zlasti je izstopalo Prekmurje, kjer so bile stop
nje prenaseljenosti najvišje, hkrati pa tudi najbolj razdrobljena zemljiška
posest (Lazarević 1994, 74).
Tretji način diverzifikacije dohodkov je bila domača obrt, to je obrtna
proizvodnja v okvirih kmečkega gospodarstva, z izkušnjami in znanjem ter
delovno silo družinskih članov.
Pri tem se moramo zavedati kompleksnosti kmečkega gospodarjenja,
ki že samo po sebi vključuje kombinacijo različnih komplementarnih znanj
in izkušenj. S tem tudi nudi izhodišče za ekonomske pobude kmečkega
prebivalstva v različnih smereh, če so le priložnosti na voljo. Kot vsaka de-
javnost tudi kmetijstvo ni enostranska. Kmetije in vaški svet, kot občestvo,
so mikrokozmos prepleta različnih ekonomskih, medpanožnih razmerij,
ne le socialnih relacij, različnih pogledov in nasprotujočih si gmotnih as-
piracij (iz nuje ali želje po posedovanju) ter socialnih interesov. V družbe-
nem imaginariju se kmečki svet slika kot presečišče dveh kontradiktornih
imperativov: med imperativom ekonomske modernizacije s preseganjem
stanovske samozadostnosti in zamejenosti ter imperativom omejevanja
socialne modernizacije, ki je dolgoročno rahljala tradicionalni družbeni
model kmečkega sveta (Lazarević 2014b, 46–62). Implementirane politike
diverzifikacije kmečkih dohodkov pa so nasprotno kmete kot skupnost in
kot posameznike dodatno vpenjale v svet kapitalistične ekonomije, omo
206
