Page 211 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 211
7: integriranje dohodkov v kmečki ekonomiji v dobi industrializacije
Markun je ostal na ravni podrobnega etnografskega opisa, zunanje
pojavnosti, niso ga zanimala vprašanja delovanja kmetije kot zaokrožene
gospodarske enote. A navkljub temu beleži, da je bilo kmečkemu prebival-
stvu samoumevno vstopati na vsa našteta področja, ne nujno kontinuira-
no, a vzporedno s kmetijskimi dejavnostmi. Raziskovalec slika ekonom-
sko podobo vasi in kmečkega gospodarjenja velikolaškega okraja, kjer je
prevladovala razdrobljena posest, kot večpanožnega ekonomskega pros-
tora, kjer nuja ali pričakovana korist narekujeta izbiro panoge ekonom
skega udejstvovanja poleg kmetijstva. V ozadju njegove deskripcije se riše
koncept kmečkega gospodarjenja, kjer se kmetje pragmatično oprijemajo
različnih dejavnosti, da bi povečali in razpršili svoje dohodke, pri čemer
niso pripravljeni samo delati in se učiti, temveč posegati tudi v organizaci-
jo prodaje. Se pravi, da poskušajo vsaj delno nadzirati svoj položaj po nače-
lu krajšanja poti med produkcijo in potrošnjo. Markun gre še korak dlje. Iz
njegovih opisov posameznih obrtnih ali trgovinskih dejavnosti je razvid-
no, da je v konceptu kmečkega sveta vgrajena tudi dinamika spremenlji
vosti. Avtor tako registrira pojave vznika in usihanja posameznih kmečkih
obrtnih dejavnosti v odvisnosti od družbenega in ekonomskega konteksta
širšega okolja v daljši časovni perspektivi. Tovrstna proizvodnja je bila na
široko razprostranjena po podeželju, čeprav ni bila enakomerno razporeje-
na, niti v smislu panog niti prisotnosti vseh dejavnosti. Podoba je bila silno
raznolika in tudi disperzna, pogojena z lokalnimi gospodarskimi in social-
nimi značilnostmi ter seveda iniciativami.
Pri razpravi o domači obrti je nujno razlikovati dva tipa domačih obrti,
bolj sofisticirane in manj zahtevne domače obrti. Prvi tip je imel več estet-
skih prvin, deloma tudi umetniški značaj; drugi se je odlikoval predvsem
po svoji utilitaristični naravi. V prvi tip tako lahko uvrstimo čipkarstvo, v
drugega paleto vsakodnevnih izdelkov iz lesa (vedra, koši, zobotrebci, žlice,
kuhalnice, rešeta …), slame (košare, podstavki …) ali lončarsko panogo, če
naštejemo le nekatere. Očitno je, da je drugi tip kmečke proizvodnje temel-
jil na lahko dostopnih in poceni surovinah, ki jih je bilo na podeželju ve-
liko, dostopne pa so bile na sami kmetiji ali pa v njihovi bližini. Navsezadnje
je bila Slovenija vendarle dežela, kjer je gozd prekrival več kot 60 % pov-
ršine. Glina je enakomerno dostopna po vsem slovenskem prostoru. Slama
pa je bila stranski produkt, saj so bile žitarice najpomembnejša skupina v
poljedelstvu. Že ob koncu 19. stoletja so v Domžalah na tej osnovi začeli s
proizvodnjo slamnikov. Po prvi svetovni vojni je proizvodnja narasla, kar
209
Markun je ostal na ravni podrobnega etnografskega opisa, zunanje
pojavnosti, niso ga zanimala vprašanja delovanja kmetije kot zaokrožene
gospodarske enote. A navkljub temu beleži, da je bilo kmečkemu prebival-
stvu samoumevno vstopati na vsa našteta področja, ne nujno kontinuira-
no, a vzporedno s kmetijskimi dejavnostmi. Raziskovalec slika ekonom-
sko podobo vasi in kmečkega gospodarjenja velikolaškega okraja, kjer je
prevladovala razdrobljena posest, kot večpanožnega ekonomskega pros-
tora, kjer nuja ali pričakovana korist narekujeta izbiro panoge ekonom
skega udejstvovanja poleg kmetijstva. V ozadju njegove deskripcije se riše
koncept kmečkega gospodarjenja, kjer se kmetje pragmatično oprijemajo
različnih dejavnosti, da bi povečali in razpršili svoje dohodke, pri čemer
niso pripravljeni samo delati in se učiti, temveč posegati tudi v organizaci-
jo prodaje. Se pravi, da poskušajo vsaj delno nadzirati svoj položaj po nače-
lu krajšanja poti med produkcijo in potrošnjo. Markun gre še korak dlje. Iz
njegovih opisov posameznih obrtnih ali trgovinskih dejavnosti je razvid-
no, da je v konceptu kmečkega sveta vgrajena tudi dinamika spremenlji
vosti. Avtor tako registrira pojave vznika in usihanja posameznih kmečkih
obrtnih dejavnosti v odvisnosti od družbenega in ekonomskega konteksta
širšega okolja v daljši časovni perspektivi. Tovrstna proizvodnja je bila na
široko razprostranjena po podeželju, čeprav ni bila enakomerno razporeje-
na, niti v smislu panog niti prisotnosti vseh dejavnosti. Podoba je bila silno
raznolika in tudi disperzna, pogojena z lokalnimi gospodarskimi in social-
nimi značilnostmi ter seveda iniciativami.
Pri razpravi o domači obrti je nujno razlikovati dva tipa domačih obrti,
bolj sofisticirane in manj zahtevne domače obrti. Prvi tip je imel več estet-
skih prvin, deloma tudi umetniški značaj; drugi se je odlikoval predvsem
po svoji utilitaristični naravi. V prvi tip tako lahko uvrstimo čipkarstvo, v
drugega paleto vsakodnevnih izdelkov iz lesa (vedra, koši, zobotrebci, žlice,
kuhalnice, rešeta …), slame (košare, podstavki …) ali lončarsko panogo, če
naštejemo le nekatere. Očitno je, da je drugi tip kmečke proizvodnje temel-
jil na lahko dostopnih in poceni surovinah, ki jih je bilo na podeželju ve-
liko, dostopne pa so bile na sami kmetiji ali pa v njihovi bližini. Navsezadnje
je bila Slovenija vendarle dežela, kjer je gozd prekrival več kot 60 % pov-
ršine. Glina je enakomerno dostopna po vsem slovenskem prostoru. Slama
pa je bila stranski produkt, saj so bile žitarice najpomembnejša skupina v
poljedelstvu. Že ob koncu 19. stoletja so v Domžalah na tej osnovi začeli s
proizvodnjo slamnikov. Po prvi svetovni vojni je proizvodnja narasla, kar
209
