Page 212 - Panjek, Aleksander, in Žarko Lazarević, ur. 2018. Preživetje in podjetnost: Integrirana kmečka ekonomija na Slovenskem od srednjega veka do danes. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 212
preživetje in podjetnost
je dajalo priložnost množici kmetov v osrednji Sloveniji, da se vključijo v
verigo kot pletilci slamnatih kit za slamnike (Moder 1962, 73–84).
Kmečko domačo obrtno proizvodnjo je dopolnjeval distribucijski
sistem, samodejno se je vzpostavljala funkcionalna delitev dela. Vloga
lokalnih trgovcev kot posrednikov med kmeti/proizvajalci in potrošniki je
bila nepogrešljiva. Bilo je sicer kar nekaj primerov kmečkih obrtnih za-
drug (Mohorič 1950–51, 23), ki naj skrbele za skupno prodajo in dvignile
ceno izdelkov. Vendar rezultati niso bili spodbudni, kljub primerom dob
rih praks in državni podpori. Tovrstne zadruge, ki so bile vse prevečkrat
zaprte v lokalne okvire, niso dosegle potrebne ekonomije obsega, da bi nji-
hov obstoj in poslovanje vplivala na spreminjanje vzpostavljenih distribu-
cijskih in cenovnih razmerij. V tridesetih letih pa so se za nameček zaradi
nenehno preteče nelikvidnosti ukvarjale predvsem same s seboj. Kmetje so
dokumentirano deloma tržili svoje izdelke v lastni režiji, predvsem na sej
mih, katerih ekonomski pomen pa je, kljub njihovi številčnosti, v medvoj
nem obdobju že počasi zahajal (Zdovc 2006, 95–103). Še vedno pa je bila
ohranjena praksa krošnjarjenja. V širšem smislu so bili krošnjarji lokalni
agenti za distribucijo izdelkov, sodili so v sistem delitve dela v domači obrti.
Tradicionalen primer so bili kmetje z ribniškega območja, ki so potova-
li od vasi do vasi ali od sejma do sejma in prodajali drobne lesene pred-
mete neposredno potrošnikom (Trošt 1950–51, 28–67). Pa tudi prekmur-
ski lončarji so še v času med vojnama ohranjali to tradicijo (Novak 1950–51,
130). Keramična obrt oz. lončarstvo je bilo v vzhodnih predelih močno pri
sotno. Delovala je množica lončarjev, saj so bili vstopni pogoji nizki, poceni
in lahko dostopne surovine pa je bilo na pretek (Karlovšek 1950–51, 87–111;
Novak 1950–51, 111–30). Lončarstvo je bilo tipičen primer dejavnosti v pre-
cepu časa, saj sta kovinska in porcelanasta posoda že izpodrivali domačo
keramično posodo. To je bil samo specifičen primer splošnega trenda, ko je
napredujoča industrializacija ožila tržne možnosti domače obrti. Kmečka
tekstilna proizvodnja je bila že takšna, saj je razen redkih primerov, kot
kaže natančno dokumentiran primer Bele krajine (Račič 1950–51, 142–58)
praktično poniknila pred drugo svetovno vojno.
Na drugi strani so domače obrti, ki so imele dodatno vrednost v obliki
estetske ali celo umetniške konotacije, denimo proizvodnja čipk, še vedno
cvetele. Širilo se je območje čipkarstva in tudi obseg proizvodnje. Dejavnost
je imela že tradicionalno močno oblastno podporo prek organiziranega na-
menskega izobraževanja in dobavljanja vzorcev ter organiziranega trženja
(Kravos-Lombar 1938, 212–4; Račič 1938, 235–43). Čipkarstvo je imelo dolgo
210
je dajalo priložnost množici kmetov v osrednji Sloveniji, da se vključijo v
verigo kot pletilci slamnatih kit za slamnike (Moder 1962, 73–84).
Kmečko domačo obrtno proizvodnjo je dopolnjeval distribucijski
sistem, samodejno se je vzpostavljala funkcionalna delitev dela. Vloga
lokalnih trgovcev kot posrednikov med kmeti/proizvajalci in potrošniki je
bila nepogrešljiva. Bilo je sicer kar nekaj primerov kmečkih obrtnih za-
drug (Mohorič 1950–51, 23), ki naj skrbele za skupno prodajo in dvignile
ceno izdelkov. Vendar rezultati niso bili spodbudni, kljub primerom dob
rih praks in državni podpori. Tovrstne zadruge, ki so bile vse prevečkrat
zaprte v lokalne okvire, niso dosegle potrebne ekonomije obsega, da bi nji-
hov obstoj in poslovanje vplivala na spreminjanje vzpostavljenih distribu-
cijskih in cenovnih razmerij. V tridesetih letih pa so se za nameček zaradi
nenehno preteče nelikvidnosti ukvarjale predvsem same s seboj. Kmetje so
dokumentirano deloma tržili svoje izdelke v lastni režiji, predvsem na sej
mih, katerih ekonomski pomen pa je, kljub njihovi številčnosti, v medvoj
nem obdobju že počasi zahajal (Zdovc 2006, 95–103). Še vedno pa je bila
ohranjena praksa krošnjarjenja. V širšem smislu so bili krošnjarji lokalni
agenti za distribucijo izdelkov, sodili so v sistem delitve dela v domači obrti.
Tradicionalen primer so bili kmetje z ribniškega območja, ki so potova-
li od vasi do vasi ali od sejma do sejma in prodajali drobne lesene pred-
mete neposredno potrošnikom (Trošt 1950–51, 28–67). Pa tudi prekmur-
ski lončarji so še v času med vojnama ohranjali to tradicijo (Novak 1950–51,
130). Keramična obrt oz. lončarstvo je bilo v vzhodnih predelih močno pri
sotno. Delovala je množica lončarjev, saj so bili vstopni pogoji nizki, poceni
in lahko dostopne surovine pa je bilo na pretek (Karlovšek 1950–51, 87–111;
Novak 1950–51, 111–30). Lončarstvo je bilo tipičen primer dejavnosti v pre-
cepu časa, saj sta kovinska in porcelanasta posoda že izpodrivali domačo
keramično posodo. To je bil samo specifičen primer splošnega trenda, ko je
napredujoča industrializacija ožila tržne možnosti domače obrti. Kmečka
tekstilna proizvodnja je bila že takšna, saj je razen redkih primerov, kot
kaže natančno dokumentiran primer Bele krajine (Račič 1950–51, 142–58)
praktično poniknila pred drugo svetovno vojno.
Na drugi strani so domače obrti, ki so imele dodatno vrednost v obliki
estetske ali celo umetniške konotacije, denimo proizvodnja čipk, še vedno
cvetele. Širilo se je območje čipkarstva in tudi obseg proizvodnje. Dejavnost
je imela že tradicionalno močno oblastno podporo prek organiziranega na-
menskega izobraževanja in dobavljanja vzorcev ter organiziranega trženja
(Kravos-Lombar 1938, 212–4; Račič 1938, 235–43). Čipkarstvo je imelo dolgo
210
